Test šolskih zvezkov

Spet je tisti čas v letu: otroci se veselijo prihajajočih prostih dni, starši pa že razmišljajo o nakupih šolskih potrebščin za naslednje šolsko leto. Med njimi so zagotovo na prvem mestu zvezki. Predvsem v nižjih razredih pravi model pogosto določi kar šola, pozneje se moramo znajti sami.

Med desetimi šolskimi zvezki formata A4, ki smo jih preverili v laboratoriju, so tudi štirje, ki so pogosto na seznamu pripomočkov, ki jih predvsem v nižjih razredih priporočajo osnovne šole.

Poleg kakovosti smo pozornost namenili tudi okoljskim značilnostim, pri katerih v Sloveniji prodajani šolski zvezki niso ravno najbolj zgledni. Pri preverjanju okoljskega vidika smo sodelovali z društvom za sonaravni razvoj Focus.

Kot je pokazala priložnostna anketa, Slovenci vsako šolsko leto kupimo od deset do trideset zvezkov. Le devet odstotkov jih kupi celo več. Ta številka lahko pomeni kar konkreten strošek, saj nekateri zvezki stanejo tudi več kot tri evre.

Za tiste, ki smo jih poslali v laboratorij, smo odšteli od 1,5 do 3,2 evra, a je treba biti pozoren tudi na število strani. Preračunano na deset strani smo za zvezke odšteli od 37 do 70 centov.

Veseli nas, da smo našli zvezek, ki se je izkazal s skupno oceno zelo dobro, preostali so bili vsaj dobri. Razlike med njimi torej so, če ne drugje – v ceni. Za najcenejšega boste odšteli 37 centov za deset strani, za najdražjega pa konkretnih 70 centov.

Ugotovitve na testu

Testirani zvezki so se izkazali kot dovolj kakovostni, da jih lahko priporočamo, ne glede na ceno. Še najmanj prepričajo s svojo okoljsko naravnanostjo, pri čemer se zdi, da prodajalci sledijo razmeroma slabši ozaveščenosti slovenskih kupcev.

Želeli bi si, da bi imelo več zvezkov zaupanja vredne oznake (predvsem okoljsko marjetico, Ecolabel), manj pa bi jih imelo plastificirane platnice.

Plastiko v platnicah smo med drugim odkrili tudi v dveh zvezkih, ki ju priporočajo šole. Na drugi strani imata dva zvezka sicer na prvi pogled hvalevredno oznako, ki pa ni ravno zaupanja vredna.

Po zvezke v papirnico

Skoraj 60 odstotkov sodelujočih v anketi zvezke (še vedno) kupuje v knjigarnah oziroma papirnicah, dobra četrtina v običajnih trgovinah, približno desetina pa v spletnih trgovinah.

Mi smo se odločili, da jih poiščemo v knjigarnah in papirnicah, kjer so na voljo tudi vsi zvezki, ki jih priporočajo šole. Pohvalno se večina po zvezke odpravi skupaj z otrokom, seveda je to največkrat osnovnošolec, v četrtini primerov pa so otroci tisti, ki sami izberejo, kakšen zvezek bodo uporabljali.

Videz platnic oziroma slika na njih je najbolj pomembna pri izbiri, naslednje meriloj je število listov in njihova debelina, številni pred nakupom preverijo tudi tisk oziroma videz črt.

Cena je najbolj pomembna četrtini vprašanih. Skrb vzbujajoče malo, le desetina, je tistih, ki pri nakupu zvezka najprej gledajo na okoljske oznake in certifikate.

Gramatura in neprosojnost

V laboratoriju smo zvezke najprej stehtali. Čeprav imajo vsi zapisano gramaturo 80 g/m2, so med njimi manjše razlike, še največje pri zvezku Tako lahko, katerega dejanska gramatura je za konkretnih deset odstotkov manjša.

Sama gramatura sicer ne pove prav veliko o kakovosti zvezka, bolje pa je, če je čim manjša, saj to pomeni, da je zvezek izdelan iz manj materiala.

Večje razlike bi se med zvezki lahko pokazale pri neprosojnosti oziroma opaciteti. Ta lastnost je pomembna predvsem pri branju, saj pokaže, kolikšen delež svetlobe preseva skozi list papirja.

Vsi zvezki na testu so imeli vsaj 91-odstotno neprosojnost, kar je nad 90 odstotkov, pa velja za dobro. Izstopa zvezek Elisa WorldWide s popolno neprosojnostjo.

Pri radiranju razlike, a ni težav

Da so zvezki izdelani iz kakovostnega papirja, je dokazal tudi test radiranja, s katerim smo ponazorili 1500 potegov s srednje trdo radirko iz naravnega kavčuka.

Prve poškodbe smo zaznali šele pri skoraj 1200 potegih, šest zvezkov pa je brez poškodb zdržalo vseh 1500 radiranj. Ker je številka tudi pri drugih visoka, so pri tem merilu prav vsi zvezki dobili vsaj dobro oceno.

Omeniti velja, da bi poškodbe lahko prej nastale pri radiranju papirja, v katerega strukturi je kakšen droben delček, ki povzroči izboklino. Temu se ne da popolnoma izogniti, a pri testiranih zvezkih tovrstnih nepravilnosti skoraj nismo odkrili.

Plastika, ki ni nujno potrebna

Med testiranimi zvezki jih ima kar osem plastificirane platnice. Razlog je precej pragmatičen – s tem naj bi se povečala njihova trpežnost, a med našim testom se dva zvezka brez dodatka plastike (Tako lahko in Naša ulica) nista izkazala za prav nič manj trpežna.

Tri leta redne uporabe zvezka

Na testu smo želeli ponazoriti tri leta redne uporabe zvezka. Na splošno so se vsi izkazali vsaj z dobro oceno, je pa res, da bi poškodbe lahko nastale prej, če bi bil zvezek tako ali drugače zvit oziroma bi na njem nastala "ušesa". Tem se predvsem pri osnovnošolcih težko izognemo, zato zavijanje zvezka ni odveč.

Sodelujoči v anketi se največkrat odločijo za plastični ovitek. To morda ni slaba izbira, sploh če ga lahko uporabimo večkrat in ga odstranimo, ko zvezek zavržemo (v zabojnik za papir).

Slabša je plastična folija, saj onemogoča ločevanje pred recikliranjem. Le štirje odstotki vprašanih zvezke zavija v star papir (denimo koledarje, časopise ali revije), kar je bilo nekdaj precej priljubljeno. No, zavijanju se odreče dobra petina vprašanih, predvidevamo, da zvezke pri njih uporabljajo starejši otroci.

Kemikalije v zvezkih - glavni vir so optična belila

Glavni vir kemikalij v zvezkih so optična belila. Zaradi njihove uporabe je papir videti še bolj bel, a hkrati prinaša nekaj tveganja pri uporabi.

Pri tem testu, s katerim smo preverili, koliko se optična belila prenašajo na različne simulante (voda, slina, kis in olje), smo bili kar strogi, saj se moramo zavedati koktajla različnih kemikalij, ki smo jim izpostavljeni vsak dan.

Vsekakor je manj tveganja, da bo otrok na roke in posredno v usta dobil nepotrebne kemikalije pri zvezkih Učim se, Soft pastel in Tako lahko.

S slino se optična belila najbolj prenašajo pri zvezkih Lili in Bine ter Colour your life, z vodo pri Dexy Co in Elisa WorldWide, s kisom pa pri zvezkih Naša ulica.

Zelo resnega tveganja pri njihovi uporabi sicer ni, a glede na to, da se z zvezki srečujemo vsak dan in da jih uporabljajo predvsem otroci, previdnost ni odveč. Zato je bolje izbrati tiste, pri katerih prenosa optičnih belil nismo odkrili.

Redke okoljske oznake

Preden smo zvezke prepustili laboratorijskim aparatom in instrumentom, smo preverili, iz kakšnega papirja so, od kod ta papir prihaja in ali se v platnicah skriva kaj plastike.

Prav preprosto to preverjanje ni bilo, saj večina zvezkov nima nobenih podatkov o tem, kako je papir izdelan. Glede na videz in strukturo (nekatere manjše napake v papirju) smo skupaj z laboratorijem zaključili, da je vsaj del papirja recikliran, pri čemer je reciklaža izvedena iz izbrane surovine in ne, denimo, iz papirja, ki ga zbiramo na ekoloških otokih.

Certifikat FSC mix

Le dva zvezka, Tako Lahko in Naša Ulica, imata oznako, da sta (deloma?) izdelana iz recikliranega papirja, pri zvezku Lili in Bine pa je jasno, da je (recikliranemu) papirju dodana primarna surovina, saj ima natisnjen certifikat FSC mix.

Oznaka Ecolabel

Ta pokaže, da je les, namenjen izdelavi primarnega (nerecikliranega) papirja, iz trajnostno upravljanih gozdov. Lili in Bine ima tudi oznako Ecolabel, ki je zaupanja vredna EU-oznaka in dokazuje, da je papir izdelan v procesu, ki ima majhen vpliv na okolje.

V Sloveniji nimamo papirnice, ki bi se ponašala z oznako Ecolabel, zato je ta zvezek izdelan v Avstriji.

Oznaka "Izdelano v podnebno nevtralnem podjetju"

Iz istega avstrijskega podjetja prihajata zvezka Tako Lahko in Naša Ulica, ki sta brez oznake Ecolabel, zato pa imata označeno, da sta izdelana v podnebno nevtralnem podjetju.

Ta oznaka je morda na prvi pogled hvalevredna, a v resnici gre za "kupovanje odpustkov". Podjetje namreč še vedno ustvarja izpuste, ki prispevajo k topli gredi (kar je povsem običajno, temu se žal ne moremo izogniti), a hkrati z določenimi dejanji prispeva k temu, da se ti izpusti (bolj ali manj) izničijo.

V konkretnem primeru gre za sodelovanje v projektu Clima Partner, kar je mogoče preveriti z vpisom kode na njihovi spletni strani.

Potrošniške in okoljske organizacije tovrstno kupovanje odpustkov ne prepriča, projektov, ki bi izničevali izpuste, bo prej ali slej zmanjkalo (pa tudi zemlje, na kateri bi posadili drevesa), zato takšnim oznakam ne namenjamo pozornosti in jih ne obravnavamo kot pozitivne.

Avtor: Boštjan Okorn