Zveza potrošnikov Slovenije

V zadnjih desetletjih se vse bolj zavedamo negativnih vplivov invazivnih tujerodnih vrst. Veliko se govori predvsem o ambroziji, saj je ta pri nas za zdaj edina invazivna rastlina, ki jo je treba obvezno odstranjevati. V trgovinah pa lahko kupimo še številne druge tujerodne vrste, tudi takšne, ki lahko, če se razširijo v naravo, povzročijo veliko škodo v okolju. Zato tujerodne vrste kupujmo odgovorno in pred nakupom preverimo njihove lastnosti.

Z izrazom tujerodne vrste poimenujemo tiste organizme (rastline, živali, pa tudi glive, bakterije in viruse), ki jih je človek vnesel v okolje, v katerem jih prej ni bilo. Nekatere tujerodne vrste pa se lahko v novem okolju ustalijo, razširijo in povzročajo škodo domorodnim vrstam, habitatom in ekosistemom, gospodarsko škodo, ali pa so lahko nevarne za zdravje ljudi. Imenujemo jih invazivne tujerodne vrste. V Sloveniji je prepovedano naseljevanje tujerodnih vrst v naravo.

Rastline in živali so nepogrešljive spremljevalke ljudi
Človek že tisočletja goji in uporablja številne rastlinske in živalske vrste za prehrano in tudi za okras. Svoje domove in vrtove krasimo z okrasnimi rastlinami, hišne živali pa so v marsikaterem gospodinjstvu nepogrešljivi družabniki in spremljevalci. Okrasne rastline in hišne živali so večinoma tujerodne vrste, ki jih je prinesel človek z območij, kjer so naravno razširjene. Dokler te vrste ostajajo v ograjenih prostorih in vrtovih, popestrijo naše življenje. Nekatere vrste – pravimo jim invazivne tujerodne vrste ali "invazivke" – pa so si utrle pot v naravno okolje, kjer se hitro širijo in na različne načine izpodrivajo domorodne vrste in spreminjajo ekosisteme. Delež tujerodnih vrst, ki postanejo invazivne, res ni velik, saj svojo agresivno naravo pokaže le približno en odstotek teh vrst. Trgovina z eksotičnimi rastlinami in živalmi pa se širi in danes je na trgu že na tisoče vrst. Zato hitro narašča tudi število invazivnih tujerodnih vrst, s tem pa škoda, ki jo povzročajo v naravi. Če želimo ravnati v dobro naravi, je torej naša dolžnost, da premišljeno kupujemo tujerodne rastline in živali.

Želva rdečevratka je tujerodna vrsta, ki izvira iz jugovzhoda ZDA. Prav zaradi invazivnosti so že pred leti prepovedali njen uvoz v države Evropske unije. V trgovinah so jo zato večinoma zamenjale druge vodne želve, ki so prav tako tujerodne vrste. Vnašanje v naravo je prepovedano. Pri nas se ponekod že razmnožujejo v naravnem okolju in lahko ogrožajo močvirsko sklednico - domorodno želvo. Avtor fotografije: Paul Veenvliet

Premišljena izbira okrasnih rastlin
V številnih državah so nekatere tujerodne vrste prav zaradi nevarnosti, ki jo predstavljajo za okolje in naravo, že umaknili iz prodaje, ali pa mora biti kupec pisno opozorjen na potencialno invazivnost. Pri nas to še ni zakonsko urejeno, zato lahko kupimo tudi številne potencialno invazivne vrste. Ne le, da nevarnost ni označena na deklaraciji, tudi prodajalec nas ne bo znal opozoriti nanjo. A prodajalci se bodo morali navaditi na taka vprašanja. Čim večkrat jih bomo kupci spraševali, bolj se bodo potrudili poiskati ustrezne informacije. Kot ozaveščeni potrošniki pa lahko značilnosti posamezne vrste pred nakupom preverimo tudi sami na spletu, kjer je o invazivnih okrasnih rastlinah na voljo že veliko informacij (v pomoč pri iskanju na angleških spletnih mestih nam bodo izrazi "invasive", "transformer", "noxious weed"). Pazljivost ne bo odveč tudi pri rastlinah, ki jih kot "nezahtevne" dobimo od prijateljev ali sosedov. Te rastline pogosto dobro uspevajo brez posebnega vzdrževanja in se lahko s semeni ali razraščanjem razširijo prek meja domačih vrtov.

Členkasta zajčja deteljica izvira iz Južne Amerike. Ko se na vrtu ustali, se je ne moremo več znebiti. Avtor fotografije: Nejc Jogan

"Invazivke" so tudi slepi potniki
Rastlino z neugodnimi lastnostmi lahko dobimo tudi s prstjo lončnic ali sadik, ali pa je njeno seme primešano semenu neke druge vrste, ki jo želimo posejati. Na ta način je že pred leti prišlo k nam seme japonske komeline (Commelina communis), ki se je z vrtov že razširila na gozdne robove. Neredko s prstjo dobimo tudi družinsko srečo (Soleirolia soleirolii), ki na Primorskem kljub prijaznemu imenu že beži v naravo.

Številne "hvaležne" jeseni cvetoče severnoameriške astre (Aster spp.) so potencialne invazivke. Avtor fotografij: Nejc Jogan

Metuljnik (Buddleja davidii) je sicer lep in metuljem prijazen grm, a semena se z vetrom hitro razširijo po okolici.

 Invazivne tujerodne rastline lahko dobimo celo s kompostom (npr. že omenjena komelina), ali pa so primešane zrnju za zimsko krmljenje ptic (pogosto je tam žvrklja, Ambrosia artemisiifolia) ali zrnju, ki ga uporabimo za prehrano (ajda, kvinoja, amarant); pred uporabo ga preberemo in nenavadne primesi (med njimi so lahko semena tujerodnih rastlin) zavržemo. Kar nekaj invazivnih rastlin je zašlo v naravo celo zaradi slabo pripravljenih okoljsko ozaveščevalnih akcij v smislu "posadite svoje drevo" ali "popolnoma razgradljiv izdelek, ki vsebuje semena rastlin". Tako je v zadnjih letih krožilo seme izredno invazivne robinje (Robinia pseudacacia).

"Opozorilo kupcem: rastlina izvira s Kitajske. Je potencialno invazivna vrsta, ki se lahko razširi v naravno okolje in povzroča škodo domorodnim vrstam. Spremljajte okolico vrta in preprečite, da bi se razširila zunaj njegovih meja." Tak napis bi moral biti na številnih okrasnih rastlinah, ki jih lahko kupimo v vrtnih centrih. Gre za invazivne tujerodne vrste, ki so sicer lepo okrasje naših vrtov, vendar pa lahko povzročijo veliko okoljsko škodo, če se razširijo v naravo. Tako označevanje pri nas še ni obvezno, zato moramo potrošniki sami poskrbeti za odgovoren nakup.

Ne spusti me v naravo!
Hišne živali so postale, še posebej v zahodnem svetu, del našega vsakdana in danes ima najmanj polovica gospodinjstev v Evropi vsaj eno hišno žival. Hišne živali imamo običajno v zaprtih prostorih, v akvariju, terariju, v kletki. Kljub temu se lahko zgodi, da živali, še posebej, če so manjše ali zelo mobilne, pobegnejo in si utrejo pot na prostost. Še pogosteje pa se žal zgodi, da ljudje kar sami izpustijo hišne živali na prostost, saj iz različnih razlogov ne morejo več skrbeti zanje in menijo, da bo njihovo življenje v naravi prijetnejše. To pa je daleč od resnice in izpuščanje hišnih živali v naravo je kruto. Hišne živali niso vajene nižje temperature in ne znajo si same poiskati hrane, zato jih večina pogine. Preživijo pa lahko posamezni osebki nekaterih živalskih vrst in se lahko (če je teh izpustov veliko) začnejo tudi razmnoževati in širiti. Nekoč prijazna hišna žival tako postane nezaželena "invazivka". Takih primerov ni malo, še posebej v Zahodni Evropi, kjer ima gojenje hišnih živali dolgo tradicijo. V zadnjih letih so posebej problematični predvsem sladkovodni raki, saj se je njihova prodaja skokovito povečala. Ti raki večinoma izvirajo iz območij z zmernim podnebjem in v večjem delu Evrope brez težav preživijo v naravnem okolju. Predvsem v Zahodni Evropi so se v naravi že ustalile tudi populacije nekaterih tujerodnih sesalcev (npr. siva veverica, severnoameriški rakun, sibirski burunduk) in ptic (npr. mali aleksander, raca mandarinka).

Zlata ribica je pogosta hišna žival. Če jo spustimo v naravo, lahko pleni domorodne vrste in ogroža predvsem žabe in pupke. Avtor fotografije: Paul Veenvliet

Skrb za živali. Zakonodaja za hišne živali za razliko od rastlin že predpisuje, da mora prodajalec ob nakupu izročiti kupcu tudi pisna navodila za oskrbo živali. Ni pa nujno, da vas bo opozoril tudi na morebitno invazivnost! Preverite, ali žival res pripada navedeni vrsti, saj se tudi pri hišnih živalih dogaja, da jih trgovci ponujajo pod napačnimi imeni.

Več informacij je na voljo na naslovu: www.tujerodne-vrste.info Na tem spletnem mestu so zbrane številne informacije o tujerodnih vrstah. Dopolnjeno je bilo v okviru projekta Tujerodne vrste – naša skrb, moja odgovornost (Thuja 2). "Projekt je podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji."

Avtorja: Nejc Jogan in Jana Kus Veenvliet