Spletna stran Zveze potrošnikov Slovenije je zaznala, da uporabljate star brskalnik s katerim ogled strani ni možen. Za ogled prosimo naložite sodoben brskalnik ali posodobite obstoječega.

Zveza potrošnikov Slovenije

Trajnostna potrošnja
Trajnostna potrošnja
14. april 2021

Dan se začne s kavo, katere pripravo tudi v Sloveniji marsikomu olajšajo kapsule. Ali pa s kavo na poti, skupaj s sendvičem, ki ju kupimo na prvem bencinskem servisu. Za malico si gremo iskat obrok v bližnjo restavracijo in popijemo najljubšo pijačo iz avtomata, pozno popoldne skuhamo kosilo in si privoščimo sladico, ki smo jo kupili na poti domov.

Po vsakem od omenjenih obrokov, seveda pa tudi pri številnih drugih nakupih, nam v roki ostane embalaža. Brez nje si sodobnega življenja sploh ne znamo predstavljati. A če bomo želeli še naprej uživati v naravi in čistem zraku, je skrajni čas, da se vprašamo, ali res ne gre drugače.

Jasno je, da embalaža omogoča priročnejše shranjevanje izdelkov, ker so manj izpostavljeni zunanjim vplivom, lahko tudi dlje trajajo.

Manjša je tudi verjetnost, da jih bomo uničili ali poškodovali med transportom, pri hrani embalaža izdelke ohranja sveže in preprečuje dostop škodljivim tujkom, pijače brez embalaže sploh ne bi mogli prenašati.

Trgovske police se šibijo pod ponudbo najrazličnejših pijač, ki pa so vse pogosteje pakirane v nepovratno, večinoma plastično embalažo, več o tem smo pisali v prispevku Katera embalaža za pijačo je prava?

A vendarle je zagotovo že vsakdo opazil, da se količina embalaže v gospodinjstvih povečuje, kar pa ni nujno povezano samo z dejstvom, da jo potrebujemo, ampak predvsem s tem, da jo uporabljamo vse več. Preveč.

favicon Preberite več: Embalaža - kaj lahko storimo potrošniki?

Največji problem je enkratna uporaba

Poseben problem je embalaža za enkratno uporabo. Ne gre samo za plastiko, čeprav je ta trenutno najbolj na udaru – kar koli in iz katerega koli materiala uporabimo samo enkrat, povzroča visoke stroške in nesmotrno porabo virov, nepotrebne količine odpadkov in škoduje okolju.

embalaza-2

Glavni poudarek pri ravnanju z embalažo mora biti namenjen večkratni uporabi, kjer koli in kadar koli je to mogoče. Problema enkratne uporabe prav nič ne zmanjšuje velik delež recikliranja, ki pri odpadni embalaži v Sloveniji doseže skoraj 70 odstotkov in v zadnjih letih niti ne raste več.

Za številne namene, predvsem pa za hrano, mora biti embalaža namreč brez kemikalij in drugih škodljivih snovi, ki bi lahko prehajale v vsebino, to pa je v sistemu reciklaže precej težko doseči in lahko deluje le, če je mogoče zagotoviti čist in enovit tok odpadkov.

Prav tako je splošno znano, da velik del embalaže izvozimo v tujino, predvsem v Azijo, kjer se le kopiči in v resnici nikoli ni reciklirana.

Korak v bolj pravo smer bi bilo zmanjšanje števila različnih vrst pakiranj in embalaže, pri čemer je pomembno tudi zmanjšanje števila uporabljenih materialov. Inovativnost na trgu je sicer dobro podpirati, a pri embalaži je povzročila vse bolj kompleksne oblike in materiale, kar ima negativen vpliv na količino odpadkov in možnosti recikliranja.

Premik (nazaj) k standardizirani embalaži bi ponovno povečal stroškovno učinkovitost zbiranja embalaže in omogočil, da se več embalaže večkrat uporabi, preden bi jo reciklirali.

Je boljša plastika ali steklo?

V strokovni literaturi se že vrsto let ubadajo z na videz preprostimi vprašanji: ali je boljše steklo ali plastika, ali je les bolj primeren od kovine, tetrapak od pločevinke …

Odgovorov na omenjena vprašanja namreč ni mogoče podati brez temeljitega razmisleka in vpogleda v celotno življenjsko zgodbo izbrane embalaže.

embalaza-3

Analize življenjskega kroga (Life Cycle Analysis – LCA) so že, v prihodnosti pa bodo še bolj, prvo vodilo trajnostno naravnanih podjetij. A, pozor, LCA je lahko tudi nevarno sredstvo za širjenje zelenega pretiravanja, ko podjetje (namenoma ali ne) pri izračunu ne upošteva vseh potrebnih spremenljivk.

Upoštevati je treba varnost embalaže, njeno uporabo za različne namene oziroma možnost prehajanja snovi iz embalaže v vsebino, staranje embalaže v procesu reciklaže (kolikokrat jo je mogoče reciklirati, ne da bi pri tem preveč spremenila svoje lastnosti) in podobno.

Včasih se zdi, da se proizvajalci in trgovci preveč posvečajo le oceni stroškov, ki analizo LCA zato izkrivijo. Med njimi so najpomembnejši strošek materiala in izdelave, transporta prazne in polne embalaže, strošek razgradnje oziroma priprave za ponovno uporabo (transport, čiščenje …) in podobno.

Je bolj trajnostna izbira steklo ali reciklirana plastična embalaža? Več o tem pišemo v prispevku Katera embalaža za pijačo je prava?

Raziskava "Ali lahko to recikliram?" 

Pomemben vidik je povezan tudi z oznakami, ki bi morale potrošnika na preprost način voditi pri izbiri, še bolj pa pri uporabi in odlaganju. Zadnja raziskava, ki so jo opravili v okviru mreže One Planet, v kateri sodeluje tudi svetovna potrošniška organizacija Consumers International, je pokazala, da so oznake ne samo pomanjkljive, ampak pogosto celo zavajajoče.

katera embalaza je najbolj zelena reciklaza-logo

Levo: univerzalni simbol za recikliranje – puščice v krogu (Mobiusova zanka), desno: "zelena točka" (Green Dot), oznaka, ki prikazuje finančno shemo za embalažo.

Pri raziskavi Can I Recycle This (Ali lahko to recikliram) so preverjali, ali so oznake, ki se pojavljajo na plastični embalaži, zanesljive, ustrezne, jasne, pregledne in preprosto opazne.

Pri oznakah za vsebnost recikliranih materialov so ugotovili, da metode za izračunavanje njihovega deleža niso usklajene. V nekaterih primerih so podobne okoljskim, kar lahko povzroči zmedo.

Oznake za vsebnost plastike na biološki osnovi bi morale biti manj podobne tistim za biološko razgradljive materiale, jasno bi moralo biti ločeno, ali je "izdelano iz biomase" (from biomass) ali "izdelano iz trajnostno pridobljene biomase" (from sustainable biomass), saj v prvem primeru surovina za pridobivanje materiala jemlje prostor pridobivanju hrane.

Oznake za pravilno recikliranje so pogosto lokalne (veljajo v posamezni državi), čeprav se izdelki prodajajo globalno. Kljub temu je raziskava izpostavila tudi nekaj pozitivnih primerov oznak, ki potrošnikom ponujajo bolj podrobne in specifične informacije.

Posebna zgodba so oznake, ki prikazujejo finančne sheme za embalažo, ki niso nujno povezane z recikliranjem.

Že najbolj znana, "zelena točka" (Green Dot), spominja na univerzalni simbol za recikliranje – puščice v krogu (Mobiusova zanka), kar je zavajajoče in povzroča zmedo med potrošniki, če je takšna oznaka na embalaži, ki je sploh ni mogoče reciklirati. Ocenjevalci so sicer pohvalili preglednost finančnih mehanizmov, ki jih označujejo tovrstne oznake.

V analizi so se posebej posvetili tudi različnim navedbam, ki so povezane z reciklažo in odlaganjem odpadkov.

Uporaba simbola za reciklažo (Mobiusova zanka) je lahko pri tem zavajajoča, saj ni natančno regulirana. Ali je embalažo v resnici mogoče reciklirati, je zelo odvisno od lokalne infrastrukture zbiranja odpadkov.

Ob navedbi, da je embalaža izdelana iz reciklirane plastike (made from recycled plastic), marsikdo meni, da gre za embalažo, namenjeno reciklaži. Ob tem ni odveč pripomniti, da so načini izračunavanja deleža takšne plastike različni in zato neprimerljivi.

Do težav z razumevanjem prihaja tudi pri navedbi "izdelano na biološki osnovi" (biobased), saj jo številni potrošniki zamenjujejo z navedbo "biološko razgradljiv" (biodegradable).

Poleg tega moramo vedeti, da niso vsi biološko osnovani viri trajnostni. Nekaj pripomb so ocenjevalci podali še k navedbi "izdelano iz oceanske plastike" (made from ocean plastic), saj na tem področju ni usklajene terminologije in definicij. Ta navedba izpostavlja manj prednostni način reševanja širšega problema plastike v morjih. Je pa res, da potrošnika opozori na problem in ga z njim nekako poveže.

Biološko razgradljiva plastika 

Večina embalaže, ki smo jo uporabljali pred "plastičnim vekom", je bila tako ali drugače naravnega izvora in zato (vsaj deloma) v naravi razgradljiva.

katera embalaza je najbolj zelena razgradljivost-logo

Levo: oznaka za biološko razgradljivo plastiko, desno: oznaka za material, ki je biorazgradljiv, a le v pogojih industrijskega kompostiranja.

S plastiko smo dobili material, ki je odporen in dolgotrajen, v naravi se zato nalaga, kar povzroča neslutene probleme na kopnem in morda še bolj v morju, kjer prej ali slej pristane. Za povrh plastika ne razpade popolnoma, ampak "živi" naprej v obliki mikroplastike, ta pa skupaj s hrano in vodo prehaja v telesa ljudi in živali.

Rešitev težave nekateri vidijo v biološko razgradljivi plastiki, ki v stiku z zrakom razpade v ogljikov dioksid in vodo, brez zraka pa v metan, vodikov sulfid, ogljikov dioksid in vodo. Uspešnost procesa je odvisna od številnih dejavnikov, kot so sestava osnovnega materiala, dodatki, zunanje okoliščine (prst, voda, temperatura, sevanje, prisotnost mikroorganizmov …) in tudi oblika izdelka.

Če biološko razgradljivo plastiko odložimo v posodo za običajno plastiko za recikliranje, povzročimo večjo šibkost reciklata, zaradi česar se zmanjša kakovost recikliranih materialov.

Zelo pomembno je torej, da je takšna plastika ustrezno označena, uporabniki pa ozaveščeni glede njenega odlaganja. V članku omenjena analiza organizacije One Planet je pokazala, da je prav pri tem označevanju lahko največ nejasnosti ali celo zavajanja.

Le majhen delež prebivalstva ima namreč dostop do ustrezne infrastrukture, zato navedba, da je embalaža kompostabilna in biološko razgradljiva, pravzaprav nima pravega pomena. Poleg tega lahko oznake za razgradljivost v morju, prsti ali vodi potrošnike navajajo k misli, da lahko takšno embalažo kar odvržejo v naravi.

Kompostiranje embalaže

Kot posebna zvrst biološke razgradnje se ponuja kompostiranje, pri katerem material iz organske snovi razpade na ogljikov dioksid, metan in biomaso, ki jo lahko uporabimo kot kompost.

embalaza-4

Za potrošnika je pomembno, da razlikuje dva tipa kompostiranja. Pri domačem kompostiranju, ki ga izvajamo na vrtu, procesi potekajo pri nižjih temperaturah in v spreminjajočem se nenadziranem okolju. Industrijsko kompostiranje poteka pri visokih temperaturah v posebnih obratih z nadzorovanim okoljem, zato je bistveno bolj učinkovito.

Materiala, primernega za industrijsko kompostiranje, nikakor ne smemo vreči na domači kompost, saj njegova razgradnja ne bo uspešna in temeljita, ravno tako pa ga ne smemo odlagati v posode za recikliranje embalaže (rumeni zabojniki).

Biološka razgradljivost ne pomeni nujno, da je izdelek izdelan iz obnovljivih virov, prav tako ne velja, da so vsi izdelki na biološki osnovi tudi biološko razgradljivi, saj so nekateri med njimi trajni in jih ni mogoče razgraditi.

Za razgradnjo so potrebni čas, prava temperatura in prisotnost ustreznih mikroorganizmov v pravem okolju. Zato biološko razgradljivi izdelki v naravi ne izginejo kar sami od sebe in jih tudi ne smemo odmetavati.

Omeniti velja še, da trenutno ni standarda, ki bi določal, v katerem primeru je material primeren za domače kompostiranje, zato naj velja, da kompostabilno plastiko odlagamo le v industrijsko kompostiranje, v Sloveniji to pomeni v rjavo posodo za zbiranje bioloških odpadkov.

Avtor: Boštjan Okorn

Umik in odpoklic izdelkov

Več

Ostanite obveščeni

Spremljajte novosti, članke in obvestila ZPS - prijavite se na tedenske novičke. Vaši osebni podatki bodo varovani v skladu z Zakonom o varovanju osebnih podatkov. Od prejema novičk se lahko kadarkoli tudi odjavite.

ČLANI ZPS VEDO VEČ

SPOZNAJTE PREDNOSTI ČLANSTVA