Halo, sodišče: kje smo v Sloveniji s kolektivnimi tožbami?

15. maj 2026

Zakonodaja in postopki

ZPS je v zadevi Negativni euribor 2022 zoper banko Sparkasse vložila dve kolektivni tožbi. Te dni minevajo štiri leta od vložitve. Kje smo? To je vprašanje za sodišče.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Morda se zdi malenkost, zanemarljivo, nepomembno, vsak mesec nekaj evrov preveč. A če to pomnožimo s sto tisoč kreditojemalci, teh nekaj evrov v nekaj letih postane stotine milijonov. Banke so z nepoštenim obračunavanjem euriborja jemale, a večina potrošnikov to niti ni opazila. Smo pa to opazili na ZPS.

Že leta 2017 smo na ZPS vložili tožbo (skladno z Zakonom o varstvu potrošnikov, saj takrat Zakona o kolektivnih tožbah v Sloveniji še nismo imeli) zoper banko Sparkasse, ker je ta pri obračunavanju negativnega euriborja samovoljno upoštevala vrednost 0. Gre za t. i. floor prakso. Sodišče je nepošteno ravnanje banke potrdilo in ji naložilo, da s prakso preneha. Ko je sodba aprila 2022 postala pravnomočna, smo na ZPS pričakovali, da bo Sparkasse ne le opustila sporno prakso, ampak tudi prostovoljno vrnila preveč pobrane obresti. Pričakovali smo, da bodo enako naredile tudi druge banke. Ko smo jih pozvali, se niso odzvale. Zanimivo je, da je Sparkasse v Avstriji odreagirala povsem drugače in avstrijskim potrošnikom preveč zaračunane obresti vrnila. Je le naključje, da Zakon o kolektivnih tožbah v Avstriji v resnici »deluje«?

Sledila je kolektivna tožba.

Postopek nas je soočil z grenkim paradoksom slovenskega pravnega okolja. Nevladne neprofitne organizacije nimamo lastnih sredstev za vodenje tovrstnih dolgotrajnih in dragih postopkov. Slovenija kljub sprejetju Zakona o kolektivnih tožbah nima javnega sklada, ki bi potrošniškim organizacijam zagotovil financiranje, tako kot imata to urejeno Avstrija ali Nemčija. Na ZPS smo že ob sprejetju zakona o kolektivnih tožbah jasno opozarjali na problematiko financiranja, a tudi za to posluha ni bilo.

ZPS se je pozneje pridružila tudi kolektivnim tožbam proti drugim bankam, ki jih je vložil Kolektiv99, lani smo vložili še tožbo proti Gen-I. Vložili smo jo z enim samim namenom: zaščititi vse gospodinjske odjemalce, ki so bili deležni netransparentnih in enostranskih sprememb cen, brez jasnih določil o razlogih, načinih in metodologiji spreminjanja cen.

A vrnimo se k bankam in tožbi, vloženi pred štirimi leti. Ne moremo govoriti o procesnem zastoju. Gre za signal, da zakon na nacionalni ravni ne dosega ciljev, ki jih je zastavila Direktiva EU 2020/1828.

Izkušnje iz tujine so jasne: na Nizozemskem sodišča o dopustnosti kolektivne tožbe odločijo v nekaj mesecih. Certifikacijska faza ne sme biti večletna ovira, ki vsebinsko obravnavo spora odriva v nedogled.

Kolektivne tožbe so ključen instrument evropskega varstva potrošnikov. Številne potrošniške organizacije redno dokazujejo, da je mogoče sistemske kršitve reševati učinkovito in s pravimi rezultati za potrošnike.

Skupni imenovalec vseh tožb je jasen: ko se potrošniki združimo, podjetja ne morejo računati na to, da bo množična kršitev ostala brez posledic. Kolektivna tožba posamezniku ne naloži nobenih stroškov vnaprej. Če postopek ni uspešen, stroške nosi organizacija ali financer. Ta varovalka je ključna: potrošniku ni treba tvegati lastnih sredstev, da bi dosegel pravico, ki mu pripada.

Hkrati pa ravno ta model zahteva, da sistem deluje – da certifikacijski postopki niso večletni labirinti in da obstajajo finančni mehanizmi za organizacije, ki ta bremena nosijo v imenu vseh.

Boj za pravičen trg ni samo boj za odškodnino. Je boj za sporočilo: nepoštene prakse imajo ceno. In to ceno mora plačati tisti, ki jo povzroči.

Besedilo: Jasmina Bevc Bahar