Zeleno zavajanje pri oblačilih

2. februar 2023

Zeleno zavajanje (greenwashing) so pristopi zavajanja javnosti, da so poslovanje organizacije in/ali njeni proizvodi in storitve prijazni do okolja in/ali družbeno odgovorni. Zeleno zavajanje v modni industriji vključuje neupravičene in zavajajoče trditve blagovnih znamk, da so njihovi izdelki okolju oziroma družbi prijaznejši, kot so v resnici. To se kaže na različne načine: kot odkrito zavajanje (laganje), prefinjeno oglaševanje in kot trditve brez dokazov o resničnih vplivih.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Zelenega zavajanja v svetu mode je vedno več. Vse več blagovnih znamk oglašuje svoje trajnostne pobude. A žal ni vse, kar se blešči, zeleno. Neprofitna fundacija Changing Markets Foundation v svojem poročilu iz julija 2021 razkriva, da je kar 59 odstotkov vseh zelenih trditev evropskih blagovnih znamk zavajajočih in jih lahko označimo za zeleno zavajanje.

Da bi podjetje postalo okoljsko in družbeno odgovorno, bi namreč moralo povsem spremeniti svoj poslovni model in spremljati skrb za zaščito človekovih pravic in okolja v celotni (globalni) dobavni verigi. Takih primerov pa je izredno malo.

Dva primera zelenega zavajanja pri oblačilih

Uporaba recikliranega poliestra

Skoraj ves recikliran poliester nastane z recikliranjem plastenk PET. Tovrstna reciklaža plastenk v tkanine je škodljiva zaradi dveh stvari. 

1. Plastenke PET je možno reciklirati na način, da iz njih lahko naredijo nove plastenke (t. i. zaprta zanka). Spreminjanje plastenk v tkanine za izdelavo oblačil pa je enosmerna vozovnica do odlagališč in v sežigalnice (t. i. down-cycling).

2. Blagovne znamke uporabljajo komuniciranje spreminjanja plastenk, ribiških mrež in plastike iz morja v oblačila za grajenje ugleda znamke.

In čeprav tovrstni izdelki pomagajo ozaveščati o tem, koliko materiala, ki ga lahko recikliramo, pristane v našem okolju, izdelava oblačil iz recikliranega poliestra ne rešuje težave, ki jo imamo s plastiko v naravi, in ne ustavlja dotoka plastike v naše okolje.

Pristop izhaja iz dodane vrednosti, ki jo ustvarja prodaja oblačil, narejenih iz recikliranih materialov (videz bolj "zelene" znamke). Proizvodnja iz recikliranih materialov je manjši, skorajda zanemarljiv del celotne proizvodnje podjetja.

Nedavno poročilo Royal Society of Arts (RSA) je pokazalo, da je pri štirih blagovnih znamkah hitre mode delež oblačil, ki vsebujejo reciklirane materiale, le 3-odstoten. Poleg tega izdelki pogosto vsebujejo mešanico primarnih in recikliranih materialov in če je izdelek označen kot "recikliran", to še ne pomeni, da so vsi uporabljeni materiali reciklirani, tako da je ta odstotek v resnici še nižji.

"Recikliranje oblek" s strani blagovnih znamk

Nekatere blagovne znamke svoje kupce nagovarjajo k vračilu "starih" oblačil. Navajajo, da je namen povečati stopnjo zbiranja in recikliranja tekstila ter zmanjšati količino nepotrebnih odpadkov na odlagališčih.

Toda če ista podjetja še naprej spodbujajo visoko stopnjo potrošnje (nekatera vsako leto predstavijo do 24 novih kolekcij oblačil) – ali je recikliranje v trgovinah sploh lahko kaj več kot le simbolična gesta?

Taktike vključujejo oglaševalske kampanje, izobraževanje zaposlenih, ki lahko stranke obvestijo o shemi, in kupone za nakup novega oblačila. Vse to v resnici izniči napore po zmanjševanju količin tekstilnih odpadkov in le podpira novo potrošnjo.

Resyntex - naprava slovenske izdelave za reciklažo oblačil (tekstila)

Na svetovni ravni recikliramo le en odstotek vseh oblačil, saj jih težko reciklirati, ker so največkrat narejena iz mešanic različnih materialov. Ena najbolj zmogljivih naprav za reciklažo oblačil (tekstila), iz katerih dobimo novo nit, je Resyntex. A tudi ta lahko predela samo tekstilne odpadke, narejene iz pretežno ene surovine.

Gre za napravo slovenske izdelave in čeprav na svetu že obstajajo podobne naprave, je Resyntex edina, ki lahko predela kakršen koli tekstilni odpadek (bombaž, poliester, poliamid, volna ipd.). A le pod pogojem, da je v 95 odstotkih iz ene surovine. Naprava je trenutno še v raziskovalni fazi in zato še ni namenjena predelavi velikih količin tekstilnih odpadkov.

Avtorji: Nina Tome, Focus, in Živa Lopatič, Zavod za pravično trgovino, 3MUHE