Uvajanje kavcijskega sistema v Sloveniji

2. julij 2024

Slovenci vsako leto popijemo skoraj 300 milijonov litrov pijače iz plastenk, vse so namenjene enkratni uporabi. Od 65 do 75 odstotkov nam jih uspe zbrati ločeno in nameniti za recikliranje, cilj Evropske unije do leta 2029 pa je 90 odstotkov ločeno zbrane embalaže pijač za enkratno uporabo. A tudi brez tega cilja bi si morali prizadevati, da tovrstna embalaža v čim manjšem deležu pristane na odlagališčih ali v sežigalnicah. Glede na izkušnje iz številnih drugih držav bi kavcijski sistem za plastenke in pločevinke k temu lahko zelo pripomogel.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Najprej velja poudariti, da Slovenija kavcijski sistem že pozna, a se je v zadnjih dvajsetih letih njegov pomen precej zmanjšal. Ob nakupu moramo kavcijo plačati za stekleno embalažo mineralnih vod, nekaterih brezalkoholnih pijač in piva, prav tako za plastične nosilke.

Od 1. junija 2024 je kavcija za steklenico od 10 do 35 centov, za nosilko pa je večinoma treba plačati dva evra.

S kavcijo bi lažje dosegli nov mejnik

Slovenija je sicer s tako velikim deležem med vodilnimi v Evropski uniji, tako da o kavcijskem sistemu za plastenke in pločevinke razmišljamo iz drugačne osnove kot druge evropske države.

Je pa povedno, da so skoraj vse tiste, ki so se odločile za kavcijski sistem, že nekaj let po začetku vzpostavitve dosegle ali celo presegle 90-odstotno mejo ločeno zbrane odpadne embalaže.

Plačal bi le potrošnik, ki embalaže ne bi vračal

Kot smo vajeni pri vračljivi stekleni embalaži, potrošnik kavcijo plača posebej ob nakupu pijače.

Na prodajni polici bi morala biti informacija o višini kavcije podana ločeno od cene pijače, na ta način bi potrošnika lahko dolgoročno usmerjali k nakupu pijače v okoljsko bolj sprejemljivi embalaži.

Nobene potrebe ni, da je kavcija obdavčena z davkom na dodano vrednost.

Kam in za kaj bi šel denar od kavcij?

Sicer je res, da bi ob prvem nakupu potrošnik za pijačo plačal nekoliko več, a dodatek, torej kavcijo, bi prejel ob vračilu.

Če se za vračilo ne bi odločil, bi to lahko pojmovali kot njegov prispevek k drugačnemu načinu odstranjevanja ali celo čiščenja nepravilno odvržene kavcijske embalaže (denimo v naravo).

V resnici bi bila nevrnjena kavcija del prihodkov za delovanje kavcijskega sistema, ki bi se moral pokrivati sam, s prihodki od prodaje materialov. Morebitno razliko bi pokrili proizvajalci pijač prek embalažnine.

Močna podpora kavcijskemu sistemu 

Spodbudo kavcijskemu sistemu so izrazili tudi potrošniki, ki so v anketi pred dvema letoma (sodelovalo jih je več kot 1000) v 81 odstotkih odgovorili, da ga bodo zagotovo uporabljali, še dodatnih 14 odstotkov pa, da ga bodo zelo verjetno uporabljali.

Na drugi strani je le en odstotek takšnih, ki so izrazili strogo nasprotovanje kavcijskemu sistemu (zagotovo ne).

Predvidevamo, da bi potrošniki kavcijski sistem za plastično in kovinsko embalažo pijač lažje sprejeli tudi zato, ker so ga (vsaj iz preteklosti) navajeni pri stekleni vračljivi embalaži in plastenko oziroma pločevinko dojemajo drugače kot drugo embalažo. Tudi tako, da bi z recikliranjem lahko bila ponovno koristna.

Premišljena zasnova za večji uspeh 

Sprejemljivost kavcijskega sistema pri potrošnikih je odvisna tudi od njegove zasnove. Pomembno je, da embalažo sprejemajo vse trgovine, ne glede na to, kje jo je potrošnik kupil.

Pri manjših trgovinah je to lahko težava, zato bi morali razmisliti tudi o postavitvi vračilnih točk zunaj prodajnih prostorov (parkirišča, javni prostori v bližini trgovin), saj nikakor ne želimo, da bi potrošniki morali vračati embalažo zgolj v velikih trgovinah in trgovskih centrih.

Pridobljena kavcija bi morala biti vnovčljiva v kateri koli trgovini, ne samo tam, kjer bi potrošnik vrnil embalažo. Prizadevali si bomo za sistem, ki bo omogočal tudi izplačilo neposredno na bančni račun ali pa nakazilo kavcije dobrodelnim organizacijam.

Alternativa na papirju mogoča, kaj pa v praksi?

Evropska komisija je v Uredbi EU o embalaži in odpadni embalaži nakazala dve poti do cilja, 90 odstotkov ločeno zbranih odpadnih plastenk in pločevink pijač v začetku leta 2029. Poleg priporočane uvedbe kavcijskega sistema je ob pogoju, da bi v letu 2026 dosegli 80 odstotkov ločeno zbrane embalaže pijač, predvidela še pot z izvedbenim načrtom s strategijo in konkretnimi ukrepi za doseganje (in zadržanje) ciljnega deleža.

Če 80-odstotnega deleža v dveh letih ne bi dosegli, kot edina možnost ostaja kavcijski sistem, kar velja tudi v primeru, ko cilja ne bi dosegli v treh zaporednih letih.

Na Zbornici komunalnega gospodarstva verjamejo, da bi v Sloveniji to zmogli, v danem trenutku pa se kot velika težava kaže nezadovoljiva kakovost podatkov.

Natančnega deleža zbrane embalaže v resnici nihče ne pozna

Očitno je, da natančnega deleža zbrane embalaže v resnici nihče ne pozna, številke se med posameznimi deležniki konkretno razlikujejo in segajo od 65 odstotkov do celo več kot 90 odstotkov pri pločevinkah.

Ko bomo imeli kakovostne podatke, bomo vedeli kako naprej

Prva naloga ministrstva za okolje, prostor in energijo bo zato uskladitev načina merjenja količine plastične in kovinske embalaže v obtoku ter njenega ločenega zbiranja oziroma reciklaže.

Šele ko bomo imeli kakovostne podatke, bomo vedeli, s kakšne osnove za dovolj velike deleže ločeno zbrane embalaže sploh začenjamo.

Najbolj neracionalno bi bilo, če bi napore in sredstva najprej vlagali v optimizacijo sedanjega sistema ločenega zbiranja odpadne embalaže, če ta ne bo dovolj uspešna, pa bi se morali lotiti še postavitve kavcijskega sistema.

Potrošniške organizacije smo za vračljivo embalažo!

Različne študije ponujajo različne odgovore glede stroškovne sprejemljivosti vračljive steklene embalaže, a vsem je skupno, da je po več kot desetih kroženjih v primeru, ko transportne poti niso predolge (do 200 kilometrov), zmagovalec znan. V praksi se je izkazalo, da v Sloveniji steklenica zaokroži do 35-krat (v Nemčiji celo več kot 50-krat).

Vračljiva steklena embalaža povzroča najmanj okoljskega odtisa, in sicer 57 odstotkov manj od pločevinke, 70 odstotkov manj od plastenke in kar 85 odstotkov manj od nevračljive steklenice. Če je vračljiva steklenica najboljša izbira, je tista za enkratno uporabo z okoljskega vidika daleč najslabša.

Čudežev od reciklaže ne smemo pričakovati

Delež zbrane odpadne embalaže bi pomenil, da z njo manj obremenjujemo okolje, hkrati pa v proizvodnji lahko zmanjšajo delež primarnega materiala, ki v primeru plastike izhaja iz nafte. Zato je pomembno, da je tako zbrana embalaža čim bolj čista in primerna za reciklažo.

Zavedati pa se moramo, da plastenk ne moremo reciklirati v neskončnost, saj plastični material izgublja kakovost, zato ga je mogoče uporabiti le od pet do desetkrat. Trženjske krilatice o 100-odstotni reciklabilnosti plastenk so torej pretirane in jih potrošniške organizacije pojmujemo kot zeleno zavajanje.

Podobno je s trditvami o 100-odstotno reciklirani plastiki, ki je bila uporabljena za izdelavo plastenke. Zavajanje je v tem primeru povezano predvsem z dejstvom, da je za zamašek in etiketo uporabljena drugačna plastika, ki trenutno ni reciklirana, težava je tudi z zagotavljanjem ustrezne merljivosti količine in sledljivosti reciklata.

Kot smo že poročali, smo skupaj z drugimi potrošniškimi organizacijami preverili ozadja teh trditev in večje proizvajalce ustekleničenih vod, ki so jih uporabljali, konec lanskega leta prijavili evropski mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov (CPC).

Še enkrat poudarjamo, da plastenka, ne glede na to, ali je reciklirana ali ne, nikakor ne mora biti trajnostna in zelena izbira, zato smo odločno proti navajanju trditev, ki bi na to namigovale. 

Avtor: Boštjan Okorn