Kako dobro Slovenci poznamo potvorbe hrane in pomen sledljivosti živil? Ali nam informacije na embalaži povedo dovolj o tem, kaj pristane v naši nakupovalni košarici? In kaj storimo, če ugotovimo, da smo kupili mačka v žaklju? Nedavna raziskava je med slovenskimi potrošniki preučevala prav to – zavedanje o sledljivosti in potvorbah živil. Predstavljamo ključne izsledke.
Avgusta 2024 izvedena spletna anketa je zajela 550 slovenskih potrošnikov, starih od 18 do 74 let, ter ponudila vpogled v naše zavedanje, navade in pričakovanja glede sledljivosti in prehranskih potvorb.
Raziskava je del projekta WATSON, v katerem sodeluje tudi Zveza Potrošnikov Slovenije in katerega cilj je prepoznavanje in preprečevanje prehranskih goljufij ter razvoj rešitev za učinkovitejše spopadanje z njimi.
Se sploh zavedamo pomena sledljivosti?
Prehranske goljufije ne povzročajo le gospodarske škode, ampak vodijo tudi v izgubo zaupanja potrošnikov, v redkih primerih lahko na kocko postavijo celo naše zdravje. Prav zato je sledljivost živil in vseh njihovih sestavin ključnega pomena.
Sledljivost pomeni možnost, da ugotovimo izvor živil in njihovih sestavin – kdo, kje in kako jih je pridelal oziroma predelal. Takšne informacije niso pomembne zgolj zaradi kakovosti hrane in omogočanja informiranih nakupnih odločitev, temveč nam v primeru oporečnosti živila omogočajo hitro ukrepanje.
Glede na raziskavo je slovenskim potrošnikom pojem sledljivosti precej dobro poznan, a pri naših nakupnih odločitvah ne igra pomembne vloge. Pri izbiri živil se namreč osredotočamo predvsem na ceno izdelkov, medtem ko nas poreklo in sledljivost živila skoraj ne zanimata.
Kljub temu menimo, da označbe na živilih prepogosto ne omogočajo preverjanja izvora ali pristnosti izdelka.
Kje nas potvorbe najbolj skrbijo?
Najpogosteje so potvorjena živila višjega cenovnega razreda, kamor spadajo oljčno olje, med, vino, čaj in začimbe. V očeh Slovencev je za potvorbe najbolj dovzetno oljčno olje, sledijo meso in mesni izdelki. Bolj smo prepričani v pristnost medu, rib in ribjih izdelkov, najmanj pa nas skrbi pristnost vina, mleka in mlečnih izdelkov.
Potvorba hrane je namerno spreminjanje sestave živila, dodajanje cenejših sestavin ali zavajajoče označevanje, predvsem z namenom povečanja zaslužka.
Slovenski potrošniki se prisotnosti potvorb večinoma dobro zavedamo in menimo, da so danes pogostejše, kot so bile v preteklosti. Prav tako menimo, da je verjetnost goljufije večja pri predpakiranih ali predelanih živilih kot pri svežih ali nepakiranih.
Presenetljivo naj bi se več kot polovica vprašanih Slovencev že srečala s potvorbami, več kot tretjina naj bi jih bila celo osebno ogoljufanih – to je daleč največji delež med državami, vključenimi v raziskavo. Večina tistih, ki so izdelek prepoznali kot ponarejen, je živilo preprosto zavrgla.
Nekaj manj jih je živilo vrnilo v trgovino in zahtevalo vračilo denarja, bistveno manj pa se jih je obrnilo na pristojne službe, kot je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Zgolj peščica ponaredka ni smatrala kot škodljivega in so živilo vseeno zaužili.
Kdo je odgovoren za pristnost hrane?
Pri zagotavljanju pristnosti in varnosti hrane Slovenci v največji meri zaupamo državnim službam, kot so ministrstva in razni inšpektorati, veliko odgovornost pripisujemo tudi institucijam in organizacijam na ravni Evropske unije.
Potrošniki menijo, da je njihov vpliv na (ne)pristnost živil, ki jih kupujejo, zanemarljivo majhen, zato za preprečevanje prehranskih goljufij in ozaveščanje javnosti o tej pereči problematiki pričakujejo posredovanje potrošniških organizacij.
Na Zvezi Potrošnikov Slovenije si prizadevamo, da bi ta pričakovanja kar najbolje izpolnili.
Najmanj zaupamo tržnicam?
Skoraj tretjina sodelujočih v raziskavi meni, da je prav na tržnici največja verjetnost nakupa potvorjenega izdelka. Sledijo spletne trgovine, lokalne trgovine in supermarketi. Razlike sicer niso velike, a kažejo na splošno razširjeno nezaupanje – tudi tam, kjer bi pričakovali ravno nasprotno.
Zgolj dobra desetina vprašanih meni, da potvorbe niso vezane na lokacijo nakupa.
Nezaupanje se odraža tudi v tem, komu in čemu potrošniki dajejo prednost pri izbiri živil. Anketa kaže na slovensko nezaupljivost do pristnosti živil, zlasti tistih, za katerimi stojijo multinacionalke.
Skrb nam vzbujajo tudi uvožena živila, še posebej tista, ki prepotujejo dolgo pot do trgovskih polic. V poplavi izdelkov s takšnim in drugačnim poreklom pa vseeno najraje izberemo lokalno in ekološko pridelano slovensko hrano.
Smo kupili med ali sladkorni sirup?
Slovenci smo znani po čebelarski tradiciji, vendar se v naših trgovinah najde med iz vsega sveta, ki je lahko vprašljivega porekla in sestave. Med je med najpogosteje potvorjenimi živili in hitro se lahko zgodi, da namesto pravega čebeljega izdelka na mizi konča sladkorni sirup ali mešanica vprašljive kakovosti.
Prav zato se je del ankete osredotočil tudi na potrošniške navade pri nakupu medu.
Del raziskave za projekt WATSON je razkril, da je Slovenec za 900 g medu v povprečju pripravljen plačati:
13,00 € za mešanico medu iz Evropske unije, 11,00 € za slovenski med
13,00 € za med neposredno od čebelarja, 12,00 € za med z daljšo dobavno verigo,
8,33 € za med z dreves, ki je najbolj priljubljen med različnimi vrstami medu,
10,00 € za med iz ekološke pridelave.
Izkazalo se je, da slovenski potrošniki najraje posegamo po medu z dreves (npr. lipov, kostanjev), pri čemer damo prednost krajšim dobavnim verigam – najraje ga kupujemo neposredno od čebelarjev. Pomembno nam je tudi preverjeno geografsko poreklo.
A višja kot je cena, morda tudi zaradi boljše sledljivosti, manjša je naša pripravljenost za nakup. Če že posežemo po dražjem medu, pa raje odštejemo kak evro več za med iz Evropske unije kot za slovenskega. To kaže na naklonjenost slovenskih potrošnikov k denarnici prijaznim nakupom, zaradi česar kakovost in sledljivost v praksi (pre)pogosto izgubita svojo težo.
Kljub bogati čebelarski tradiciji velik delež kakovostnega, doma pridelanega medu izvažamo v tujino: v Italijo, Hrvaško, in oddaljene države, kot je Japonska.
Koliko medu izvozimo in uvozimo?
Leta 2024 smo pridelali 1094 ton medu, od tega smo ga izvozili 45.313 kg, največ v Italijo, na Hrvaško in Kosovo. Uvozili smo 1362 ton medu.
Področje medu se končno ureja: z letom 2026 bo na etiketah obvezna navedba vseh držav, iz katerih prihaja med v kozarcu in ne zgolj "Mešanica medu iz držav EU in držav zunaj EU". Do takrat njegovo dejansko poreklo ostaja uganka.
Če sumite, da ste kupili potvorjeno živilo, ga ne zavrzite – obrnite se na pristojne organe (UVHVVR ali tržni inšpektorat).
Potvorbe hrane so med nami, možnost, da naletite nanje, pa lahko zmanjšate z izbiro lokalnih živil ter izdelkov z jasno označenim in preverjenim poreklom (npr. zaščitena označba porekla ali zaščitena geografska označba).
Avtorja: Valentina Černe in Matjaž Pirc
Sveže e-novice ZPS, vsak petek
Ste z zanimanjem prebrali ta članek? Prijavite se na e-novice ZPS za še več aktualnih in koristnih vsebin.
Primerjalne teste izdelkov in storitev financirajo člani ZPS s plačilom članarine. S plačilom posameznega testa tako tudi vi omogočate izvedbo primerjalnih testov. Zaradi zagotavljanja popolne neodvisnosti ZPS kot potrošniška, organizacija ne sprejema donatorskih in sponzorskih prispevkov podjetij.
9. julij 2025
