Nazaj k osnovam varčevanja

12. april 2022

Vojna v Ukrajini in obdobje covida-19 sta oživila finančne pojme, ki so značilni za obdobje kriz. Že z ustavitvijo gospodarske dejavnosti zaradi pandemije covid-19 in z njenimi posledicami na svetovne dobavne verige je v zadnjem letu stopnja rasti cen poskočila in se ponovno znašla v središču pozornosti. V medjih lahko beremo o visoki inflaciji, hiperinflaciji, stagflaciji, ... Zato smo se odločili, da opišemo osnovne značilnosti pojmov, ki jih zadnje čase zopet bolj pogosto slišimo.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Verjetno je eden najbolj živih spominov Slovencev na 80. leta prejšnjega stoletja visoka inflacija jugoslovanskega dinarja, črni trg z devizami ter nove izdaje in redno dodajanje ničel na dinarskih bankovcih.

V letih po uvedbi tolarja in še posebej z vstopom v evropsko monetarno unijo so dnevne spremembe cen postale del polpretekle zgodovine (za osvežitev spomina: leta 1989 je hiperinflacija dinarja dosegla astronomskih 1240 odstotkov na letni ravni).

Tudi po finančni krizi leta 2008 je inflacija kljub obsežnim monetarnim spodbudam centralnih bank ostala nizka in v krajših obdobjih celo negativna.

Fenomen inflacije

O inflaciji govorimo, ko se cene izdelkov in storitev v nekem obdobju v povprečju zvišajo, posledično pa se zniža vrednost dotične valute Zaradi visoke inflacije ekonomski subjekti v procesu odločanja upoštevajo pričakovane višje bodoče cene.

Tako lahko nastane neobvladljiva spirala, ki močno oteži načrtovanje investicij podjetij in tudi potrošniške odločitve.Povzroči izgubo zaupanja v valuto in njene osnovne funkcije menjalnega posrednika, merilca in hranilca vrednosti ter plačilnega sredstva.

Glavna naloga Evropske centralne banke je ohranjanje stabilnosti cen. Ciljna stopnja letne inflacije, ki ji sledi monetarna politika ECB, je dva odstotka. Vedeti moramo, da je tudi daljše obdobje negativne inflacije velik gospodarski problem.

Deflacija

Če dolgotrajno padanje cen izdelkov in storitev ni posledica tehnoloških oz. procesnih izboljšav, deflacija povzroči padec investicijske in potrošne dejavnosti. Vrednost denarja se namreč veča, zato je smiselno, da posameznik odlaša z nakupi.

Povečuje se vrednost dolga, ki ga posojilojemalci vedno težje odplačujejo. Gospodarska aktivnost začne upadati, lahko pride tudi do recesije.

Kaj povzroča inflacijo?

Razlogi za inflacijo so različni. Izrazito ekspanizivna monetarna politka lahko s svojimi ukrepi sproži rast cen.

Čezmerno tiskanje valute

V zgodovini obstajajo številni primeri, ko so države različne ekonomske probleme reševale s čezmernim tiskanjem valute in tako povzročile hiperinflacijo, npr. Weimarska republika po prvi svetovni vojni zaradi odplačevanja vojnih reparacij zmagovalkam, Jugoslavija zaradi plačilnobilančnih neravnovesij in tujega dolga ipd.

Nevarnosti ponovitve takšnega scenarija v območju evra trenutno skoraj ni.

Povečana potrošnja, zadolženost, dolg države

Cena košarice potrošnih dobrin lahko zraste tudi zaradi večjega povpraševanja. To je ponavadi povezano z obdobji gospodarske konjunkture, ko imamo nizko stopnjo brezposelnosti in povečano potrošnjo gospodinjstev.

Problem postane šele, ko traja dlje časa in se razširi v celotne dobavne verige, še posebej, če se hkrati večata tudi zadolženost ekonomskih subjektov in zunanji skupni dolg države.

Cenovni šoki v dobavnih verigah, skok cen energentov

Lahko pa inflacijo sprožijo cenovni šoki v dobavnih verigah, kot se dogaja sedaj. Kombinacija vladnih spodbud za preprečitev gospodarskega kolapsa ob nastopu pandemije, hitro okrevanje potrošnje in zaprtje prekinjenih dobavnih verig so glavni razlogi za rast inflacije.

Vojna v Ukrajini je s skokom cen energentov in tudi hrane dodala novo dimenzijo in nakazala morebitni najslabši scenarij – visoko inflacijo in padajočo gospodarsko rast, t. i. stagflacijo, ki smo ji bili v razvitem svetu priča v 70. letih ravno zaradi naftnih šokov.

Primerjava inflacije na letni ravni v evroobmočju (EA) in Sloveniji (SI)

Vir: Eurostat

Kako ravnati?

V obdobju inflacije, še posebej, če so realne obrestne mere nizke, morda celo negativne, banke pa za vloge nad 100.000 evrov zaračunavajo ležarnine, se veliko gospodinjstev vpraša, kako ravnati. Realna vrednost njihovih prihrankov namreč pada, če niso pravilno alocirani (porazdeljeni).

Nazaj k osnovam varčevanja

Vrniti se moramo k osnovam varčevanja, posameznikovemu varčevalnemu načrtu in strateški delitvi (alokaciji) prihrankov, ki ji morajo varčevalci slediti skozi celotno obdobje varčevanja.

Osnovno pravilo je: za daljši čas ko vlagatelj vloži svoja sredstva, bolj lahko njihova vrednost niha.

Če je na primer njegov časovni horizont deset in več let, je smiselno, da je večina sredstev na začetku geografsko in panožno razpršena v delniških naložbah, manjši del lahko v surovinah in nepremičninskih skladih, še manjši morda v kriptovalutah, ki naj imajo v portfelju kvečjemu vlogo začimbe.

Bolj ko se približujemo datumu koriščenja privarčevanih sredstev, večji delež morajo predstavljati varnejše naložbe, kot so obveznice, zakladne menice, depoziti in gotovina, saj si tik pred zaključkom varčevanja ne moremo privoščiti večjega padca vrednosti sredstev.

Podobno velja za osebno toleranco do tveganja. Nižja ko je, varnejše naj bodo naložbe. Bolj ko je finančni cilj pomemben, manj tveganja, še posebej v zaključnih letih, si lahko vlagatelj privošči.

Posamezniku mora biti vedno dosegljiva tudi likvidnostna rezerva v višini nekaj plač za primer nepričakovanih življenjskih dogodkov.

Taktične prilagoditve portfelja na trenutne ekonomske razmere imajo manjši vpliv na končni rezultat varčevanja in za nepoučene vlagatelje največkrat niti ni priporočljivo, da jih izvajajo sami.

Dodatno se je treba zavedati tudi davčnega učinka, ki nastane pri prodaji naložb, če ne gre za prilagoditve znotraj krovnega sklada.

Naložbe v nepremičnine

V primeru inflacije gotovina, depoziti in neindeksirani dolžniški vrednostni papirji izgubljajo realno vrednost. Dobra zaščita pred visoko inflacijo so lahko naložbe v nepremičnine, še posebej zato, ker z oddajanjem generirajo denarni tok, ki se lahko usklajuje z indeksom cen življenjskih potrebščin.

Večina gopodinjstev si ne more privoščiti naložbenega nakupa nepremičnin, zato so zanje v omejenem znesku lahko zanimive naložbe v nepremičninske sklade in družbe, a samo ob pogoju, da se dobro seznanijo s portfeljem in tveganji ter da so naložbe skladne z evropsko zakonodajo.

Vprašati pa se je seveda treba o trenutni višini cen nepremičnin in njihovi vzdržnosti. Njihove cene so sicer manj odzivne na gospodarski cikel kot cene delnic, a jim srednje- do dolgoročno do neke mere lahko sledijo.

Naložba v energetsko prenovo stanovanjskih objektov

Višje cene energentov lahko močno obremenijo družinski proračun, zato je smiselno razmišljati o naložbi v energetsko prenovo stanovanjskih objektov. Specifike so seveda med posameznimi gospodinjstvi tako različne, da zahtevajo izračune in presojo smiselnosti za vsak primer posebej.

Delnice podjetij, ki so sposobna višje stroške inflacije prenesti na kupce, so lahko dobra zaščita pred inflacijo, a le če ne pričakujemo, da bo gospodarska rast padala. Glede na razmeroma visoka vredotenja delniških indeksov in geopolitične razmere je v tem trenutku takšna zaščita vprašljiva.

Surovine, energenti, kmetijski pridelki in tudi plemenite kovine, v katere lahko vlagamo prek skladov ETF, so lahko dobra naložba, a vlagatelj se mora vprašati, kakšen del pričakovanj je že vračunan v njihovi trenutni ceni.

Če povzamemo, najboljši rezultat varčevanja dosežemo s sprotnim preudarnim varčevanjem, skladnim z našim osebnim varčevalnim načrtom in alokacijo v primerne investicijske razrede. Prilagoditve portfelja na trenutne razmere sicer niso zanemarljive, a igrajo bistveno manjšo vlogo.

Avtor: Gregor Pipan, samostojni svetovalec za kapitalske trge