Koliko stanejo `zastonj´ igre?

29. november 2017

Model `plačaj in igraj brez omejitev´ snovalci iger vse bolj pogosto na škodo uporabnikov spreminjajo v model freemium, pri katerem nikoli ne moremo vedeti, koliko nas bodo užitki stali. Uporabnike ujamejo z obljubo o zastonjski ali izjemno poceni igri, nato pa uporabijo vse mogoče psihološke zvijače in manipulacije, da jim ti ves čas še dodatno plačujejo. Uspeh igralca ni več odvisen od njegove spretnosti, temveč od denarja, ki ga je pripravljen dodatno zapraviti.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Ni v duhu kapitalizma, da bi bili dohodki založnikov iger omejeni in navzgor predvidljivi. Klasični model, ko igro kupimo ali pa plačujemo mesečno naročnino za skupinsko igranje na strežnikih (množične večigralske igre MMO), pa jim daje ravno to. Založniku hitro postane jasno, koliko kopij igre bo prodal v načrtovanem času, pa tudi, okoli katere številke se bo gibalo število naročnikov. Ni rasti, predvsem pa ni vzvoda, da bi založnik ves čas nadziral in prilagajal igro igralcem, seveda z željo, da bi od njih izvabil dodaten denar. Po domače povedano, ves čas bi imel dostop do uporabnikove denarnice, kar omogoča takoimenovani model freemium. Ta pri sodobnih igrah vedno bolj prevladuje, skladno s tem pa se povečuje tudi število pritožb potrošnikov, ki jim (pogosto otroci) z igranjem vidno praznijo račun.

Cena navideznih kovancev? Nedoločena.
Predmeti (dodatki), ki jih igralec lahko kupi, se največkrat delijo na predmete, ki trkajo na igralčevo nečimrnost (le moj lik ima to obleko), predmete, ki jih igralec potrebuje v igri, a jih z nakupom hitreje dobi (zgradba je hitreje narejena, raziskava prej končana …), ter na dodatke ali igralne like, ki izboljšajo moči igralca. Znotraj igre je kupovanje mogoče z navideznim denarjem igre, s kovanci, ki jih igralec služi, ko konča predpisano nalogo, doseže stopnjo ali podobno. Z njimi lahko v trgovini znotraj igre kupi prej omenjene predmete, vendar so cene tako visoke, da na opisan način največkrat ni mogoče zbrati dovolj kovancev v normalnem času.

Zato igra ponuja menjavo, ko igralec prave dolarje, evre zamenja v navidezni denar, kar je enako, kot so žetoni v igralnici. V igralnicah že vedo, zakaj uporabljajo žetone namesto bankovcev. Dokazano je namreč, da je igralec pripravljen več tvegati, če ima pred seboj žetone, kot bi tvegal, če bi imel pred seboj pravi denar. Dodatna zvijača, ki zavaja uporabnike, je vrednost navideznih kovancev v primerjavi s pravim denarjem. Menjalno razmerje ni stalno, odvisno je od količine enkratnega nakupa kovancev. Manj ko jih kupite, slabše je menjalno razmerje, najmanj pa za kovance plačate, če kupite paket, ki vsebuje največ navideznih kovancev. Nepoznavanje prave vrednosti navideznih kovancev zmanjša previdnost igralca, ko jih troši.

Kupovanja mačka v žaklju
S kupovanjem znotraj iger se soočamo že lep čas in izkazalo se je, da igralci, ki s pravim denarjem kupujejo navideznega, tega porabijo za nakupe, ki mu tako ali drugače pomagajo v igri, manj pa za stvari, kot so oblačila in podobno. Zato so snovalci iger storili korak naprej. Namesto, da bi kupili, kar želimo, plačamo za `srečko´, od katere je odvisno, kaj dobimo. Pri tem naj bi bilo vse odvisno od sreče oziroma algoritma naključja, česar pa nihče ne nadzira. Igralni avtomati v igralnicah so ves čas pod nadzorom, da delujejo v okvirih naključja, v igrah pa je naključje lahko raztegnjeno do neskončnosti.

Igra ve, kako igralec napreduje, ve pa tudi, kaj bi mu še kako koristilo pri nadaljnjem igranju. Tega pa mu ne da takoj, morda šele, ko potroši dovolj pravega denarja. Še huje pa je to, da je tovrstni mehanizem na meji kockanja ali pa je to mejo že prestopil. Založniki se kajpada tovrstnih kritik otepajo na različne načine, saj bi to pomenilo dvoje. Algoritme naključja v igrah bi morali ves čas pošiljati v nadzor, mladoletni pa tovrstnih iger ne bi smeli igrati.

Ponudniki iger se branijo in menijo, da je povsem normalno, da ljudem ponudijo igre, v katerih lahko zapravijo, kolikor pač sami želijo. Trdijo namreč, da je poceni povsem brezplačna igra lahko le zelo dobra predstavitvena ali pa osnovna različica, ki jo uporabniki s kupovanjem dodatnih vsebin in stvari razvijajo v smer, ki si jo sami želijo.

Evropska komisija sicer meni, da so nakupi znotraj aplikacij legitimen poslovni model, vendar je potrebno potrošnike zaščititi pred nepoštenimi poslovnimi praksami, še zlasti otroke. Od industrije je zato v letu 2014 pridobila zagotovilo o spoštovanju naslednjih zavez: igre, ki se oglašujejo kot `brezplačne´, ne smejo zavajati potrošnikov glede dejanskih stroškov, ki jih povzročajo, igre ne smejo neposredno nagovarjati otrok k nakupu elementov v igri ali k prepričevanju odraslih, naj jim jih kupijo, potrošnike je treba ustrezno informirati o načinu plačila nakupov in nakupi jih ne smejo bremeniti prek privzetih nastavitev brez potrošnikove izrecne privolitve, trgovci morajo objaviti elektronski naslov, da jih lahko potrošniki v primeru vprašanj ali pritožb kontaktirajo.

Za potrošniške organizacije je tovrstna praksa lahko zgolj vir manipulacij. Potrošnik mora vedeti, koliko ga bo nekaj stalo. Pri nakupu klasične igre pozna njeno ceno, pri freemium igri pa ta sploh ni določena. Ponudniki igro ves čas razvijajo, dodajajo lahko nove supermoči, nove svetove, nove boljše vesoljske ladje, nove premijske obleke. Cena igre raste, že kupljene stvari pa zaradi novih postanejo brez vrednosti. Izkoriščajo tudi psihološko sestavino. Igralec, ki ima več kupljenih stvari, ima v očeh drugih igralcev višji status, želijo se mu približati, zato tudi sami kupujejo. Podobno kot imajo v igralnicah višji status igralci, ki so pripravljeni staviti višje zneske.

Nasprotniki freemium modela zato že dlje časa opozarjamo, da ni etičen, saj so mogoče zlorabe, in predvsem, da gre za psihološko manipulacijo, podobno tisti v igralnicah, ki vodi v nepotrebne nakupe. Model ni omejen le na mobilne naprave, temveč je vse bolj prisoten v celotni igričarski industriji, ki napoveduje vse več iger, narejenih po tem načelu. Tveganja pa niso majhna, ker ni jasnih pravil in je lovljenje v kalnem znotraj modela mogoče. Če igralec ni previden, lahko za igro prostovoljno (ali nekoliko manj prostovoljno) zapravi pravo premoženje. Zato bi moral obstajati sistem, ki bi preprečeval zlorabe oziroma vsaj jasna opozorila, da je plačevanje lahko nevarno, prav tako pa nadzor, ki bi zagotovil, da je nagovarjanje otrok znotraj igre v skladu z zakonodajo (in dogovorjenimi standardi) varovanja njihovih pravic.

ZPS svetuje
Pred odločitvijo za igranje iger, ki omogočajo kasnejše nakupe, dodobra pretehtajte, ali se vam freemium model res splača. Otrokom razložite, da igra ni brezplačna in da odločitev za nakup dodatkov ali navideznega denarja dejansko pomeni nakup s pravim denarjem. Močno odsvetujemo, da nakupe v igri financirate svojemu mladoletnemu otroku oziroma tistemu, ki nima lastnega dohodka. Predvsem jim ne smete omogočiti prostega razpolaganja z limitom kreditne kartice. Na trgu še vedno obstaja kar nekaj zanimivih iger, za katere je sicer ob nakupu treba plačati več, a ne zahtevajo kasnejšega plačevanja za dodatke.

Avtor: Marjan Kodelja