Kaj prinaša direktiva o pravici do popravila?

9. januar 2025

Evropska unija je s sprejetjem direktive o pravici do popravila lani naredila pomemben korak naprej pri (ponovnem) vzpostavljanju dostopne možnosti za popravila. Proizvajalci morajo pri določenih kategorijah izdelkov omogočiti dostop do rezervnih delov in tehničnih informacij najmanj deset let po prenehanju proizvodnje izdelka.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Ob dolgoživosti, vzdržljivosti in zanesljivem delovanju je popravljivost izdelkov ena najbolj pomembnih lastnosti. Na ta način se ne le podaljša življenjska doba, temveč se zmanjšajo stroški uporabe in onesnaževanje okolja.

Direktivo morajo članice v naslednjih dveh letih smiselno vključiti v svojo zakonodajo, sčasoma pa bodo njena določila veljala za vse izdelke, ki spadajo v okvir zakonodaje o okoljski zasnovi (Ecodesign). Zgodba se začenja s telefoni, tablicami in nekaterimi gospodinjskimi aparati.

Nadgradnja slovenskega sistema

Omeniti velja, da je v Sloveniji pri izdelkih, za katere velja obvezna garancija, pravica do popravila veljala že do zdaj, proizvajalci pa morajo zagotavljati rezervne dele najmanj tri leta po preteku garancijskega obdobja.

V večini drugih držav te možnosti niso poznali, a tudi pri nas se je v zadnjih letih popravljanje vse bolj umikalo zamenjavi za nov izdelek.

K temu so največkrat pripomogli stroški popravila, ki predvsem za starejše izdelke hitro presežejo njihovo ekonomsko vrednost.

V naši anketi smo, denimo, ugotovili, da je četrtina vprašanih ob okvari aparata kupila novega, med razlogi so največkrat navajali visoke stroške ali pomanjkanje informacij tako o stroških kot o uspešnosti popravila.

Katere so glavne spremembe, ki jih prinaša direktiva o pravici do popravila za potrošnike?

Obveznost proizvajalcev za popravila

Proizvajalci morajo zagotavljati storitve popravil tudi po izteku garancijskega roka, ob določenih pogojih, in sicer do deset let.

Cena popravil

Popravila morajo biti brezplačna ali na voljo po "razumni ceni".

Podaljšanje garancije

Popravila med garancijskim obdobjem podaljšajo veljavnost garancije za eno leto.

Standardizirana oblika informacij

Potrošniki bodo lahko od serviserjev zahtevali informacije (npr. ceno, trajanje storitve) prek standardiziranega evropskega obrazca za informacije o popravilih, kar bo omogočilo lažjo primerjavo med posameznimi ponudniki popravila. Te informacije morajo biti na voljo brezplačno.

Spletna platforma za popravila

Vzpostavljena bo spletna platforma za lažje iskanje storitev in informacij o popravilih. Nacionalne platforme morajo biti postavljene najpozneje do 31. 7. 2027.

Kakovostna merila za popravila

Razvit bo preprost standard kakovosti za storitve popravila, ki bo izpostavil dobre izvajalce.

Prepoved oviranja popravil

Proizvajalcem ne bo dovoljeno uporabljati tehnik, ki preprečujejo popravila, vključno z omejevanjem uporabe rezervnih delov tretjih oseb ali rabljenih delov, tudi programske opreme, kjer pa so dovoljene izjeme zaradi zaščite intelektualne lastnine.

Dostop do rezervnih delov in informacij

Proizvajalci morajo po razumnih stroških omogočiti dostop do rezervnih delov, informacij o popravilih in vzdrževanju, vključno s programsko opremo, potrebno za popravila.

Nižji stroški, več popravil

Potrošniške in okoljevarstvene organizacije smo pri nastajanju direktive o pravici do popravila aktivno sodelovale s svojimi predlogi in izboljšavami. Pod črto lahko rečemo, da je na papirju direktiva spodbudna, kaže v pravo smer, a v praksi bo treba izpiliti številne podrobnosti, ki bi lahko ovirale postopek popravila.

Predvsem pri stroških popravil to nakazuje uporaba določila, da "morajo biti brezplačna ali na voljo po razumni ceni", saj je povsem mogoče, da ga bodo potrošniki in serviserji oziroma proizvajalci različno razumeli. Zagotoviti bo treba, da se želje in potrebe srečajo na ustrezni točki.

Kot je pokazala raziskava slovenske okoljevarstvene organizacije Ekologi brez meja (EBM), bi kar 93 odstotkov vprašanih k popravilu spodbudili posebni vavčerji, ki jih že poznajo v nekaterih državah, denimo v Avstriji.

Ta ukrep bi dopolnil v Sloveniji že veljavno nižjo stopnjo davka na dodano vrednost, ki velja za popravila izdelkov, seveda pa bi k nižanju cene pripomogla tudi popolna ukinitev tega davka.

Marsikateri potrošnik bi se za popravilo lažje odločil ob brezplačnem pregledu okvarjenega izdelka, za kar nekateri serviserji zaračunajo tudi več kot 50 evrov.

V vsakem primeru pa bo moral serviser potrošniku v skladu z novo direktivo brezplačno izdati informacijo o ceni popravila in rezervnih delov, ki bo pripravljena na standardiziranem obrazcu in tako neposredno primerljiva med posameznimi serviserji.

Proizvajalci morajo pri določenih kategorijah izdelkov omogočiti dostop do rezervnih delov in tehničnih informacij najmanj deset let po prenehanju proizvodnje izdelka

Konkurenca med serviserji

Še en del direktive govori o "razumnih stroški". Gre za razmerja med proizvajalci oziroma pooblaščenimi serviserji in drugimi ponudniki popravil, neodvisnimi serviserji, a tudi fizičnimi osebami.

Razumna cena in dostopnost rezervnih delov

Rezervni deli bodo morali biti na voljo vsakomur, njihova cena razumna, pomembno pa je, da v ta okvir spada tudi morebitna programska oprema, ki je potrebna pri popravilu oziroma diagnostiki.

Novost je tudi določilo, da proizvajalci ne bodo smeli omejevati uporabe neoriginalnih rezervnih delov, seveda pa bodo morali biti ti v skladu z določenimi standardi.

Pri tem obstaja upanje, da se bo standardizacija delov na splošno povečala (tako znotraj posameznih znamk kot na celotnem trgu) in bodo zato lahko bolj pogosto naprodaj v nespecializiranih prodajalnah.

Kot rezervni del direktiva razume tudi programsko opremo, zato lahko vsaj pri nekaterih izdelkih pričakujemo možnost, da namesto uporabniškega vmesnika, kot si ga je zamislil proizvajalec, namestimo drugačnega, morda bolje prilagojenega, pisanega, modnega, ki ga bo pripravil neodvisni ponudnik.

Standardizacija kot del rešitve

Direktiva se med drugim sklicuje na leta 2020 sprejeti standard EN 45554, ki določa splošne metode za ocenjevanje zmožnosti popravila, ponovne uporabe in nadgradnje izdelkov. Z upoštevanjem določil tega standarda bodo proizvajalci zagotovili bolj preprost dostop do posameznih delov in njihovo zamenjavo.

Pomemben del ocene popravljivosti izdelka se nanaša na nepovezovanje delov v večjo celoto. To je v zadnjih letih postajala vse bolj pogosta praksa, zaradi katere je bila zamenjava tudi manjšega dela povezana z visokimi stroški zamenjave celotnega sklopa.

Večje pravice potrošnikov

V Sloveniji sicer nismo doživljali prakse, da bi proizvajalec zavrnil popravilo po izteku dveletnega obdobja zagotavljanja skladnosti oziroma po preteku garancije.

Vseeno se je treba zavedati, da nova pravila prinašajo spremembe pri pravicah potrošnikov, ki so povezane predvsem z informiranjem pred popravilom in s prosto izbiro serviserja in potrebnih delov.

Zato lahko pričakujemo razmah neodvisnih serviserjev in pobud, kakršne so popravljalnice (repair cafe), v katerih se potrošniki lahko sami podučijo, kako popravljati različne izdelke.

Avtor: Boštjan Okorn