Kaj morate vedeti o bambusu?

5. januar 2023

Hitra rast, naravna pridelava, dovolj dobre mehanske lastnosti za uporabo na različnih področjih – vsi ti argumenti bi morali zadostovati, da bambus postane eden od glavnih materialov prihodnosti. Kot pri vseh trajnostnih temah pa se tudi tu zastavlja vprašanje, do katere stopnje proizvodnje in uporabe sploh še lahko govorimo o "naravnosti" in posledično trajnosti. Tudi pri bambusu se zastavlja vprašanje, do katere stopnje proizvodnje in uporabe sploh še lahko govorimo o "naravnosti" in posledično trajnosti. Pri bambusu je še dodatno tveganje, ki je povezano z rakotvornima formaldehidom in melaminom. Pojavilo se je z njegovo uporabo kot dodatka pri posodah in priboru, ki so alternativa tovrstnim plastičnim izdelkom.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Bambus spada med trave z olesenelimi stebli, njegova pomembna lastnost je hitra rast, saj zraste tudi do pol metra na dan. Najvišji primerki dosežejo višino 30 metrov, obseg stebel je podoben kot pri brezah. Raste na različnih koncih sveta (obstaja več kot 1400 različnih vrst), a za resno industrijsko rabo ga največ pridelajo na Kitajskem, Tajvanu, Japonskem in v drugih delih Azije.

V teh krajih bambus že tradicionalno uporabljajo za najrazličnejše namene: kot gradbeni material, za notranjo dekorativno opremo, pohištvo in oblačila. V zadnjih letih njegove prednosti spoznavamo tudi drugod po svetu.

Vse bolj pogosto z njim oplemenitijo druge materiale, denimo v avtomobilski industriji, za kratek čas je postal tudi "okolju prijazna" alternativa plastiki v izdelkih za enkratno uporabo.

Hitra rast = hiter zaslužek = okoljski problem

Zaradi hitre rasti se zdi bambus idealen za sodoben svet, saj njegovo pridobivanje v resnici ne vpliva kaj dosti na okolje. Sekanje odraslega bambusa naredi podobno škodo kot košnja trave, razrasle korenine preprečujejo erozijo, za svojo rast pa skoraj ne potrebuje gnojil in pesticidov. Povrhu je bambus sposoben vsrkati tudi petkrat več ogljikovega dioksida kot podobno velika drevesa in ga porabiti za predelavo v 35-krat večjo količino kisika.

Zgodba o pridobivanju bambusa je lahko pozitivna, dokler se v njej ne pojavijo ogromni monokulturni nasadi, ki izrivajo druge rastline in uničujejo biotsko raznovrstnost.

Sekanje velikih gozdnatih površin, ki smo jim priča v zadnjih tridesetih letih, dodatno prispeva k sproščanju ogljikovega dioksida, kmetje pa za čim hitrejšo rast bambusa na plantažah uporabljajo velike količine gnojil in pesticidov.

Vse je odvisno od načina proizvodnje

Ne glede na to, kako in od kod izvira bambus, se glavni del zgodbe dogaja od trenutka, ko ga želimo spremeniti v material, največkrat za izdelavo tekstila. Večina bambusovih vlaken je proizvedenih po enakem postopku kot viskoza iz drugih rastlinskih virov, kot so lesni sekanci ali evkalipt.

V tem postopku veliko vlogo igra kemija, saj bambus najprej raztopijo v natrijevem hidroksidu (lug), nato pa še v zelo strupenem ogljikovem disulfidu, ki je rakotvoren in pri moških povzroča impotenco. Nastalo sirupasto zmes skozi drobne luknjice iztisnejo v raztopino žveplove kisline, ki vlakna strdi, zaradi česar jih je potem mogoče uporabiti za izdelavo tkanin.

Tako pridobljena vlakna so pretrda, zato jih zmehčajo s potopitvijo v žveplovo kislino, še eno nevarno kemikalijo.

Zgodba o pridobivanju bambusa je lahko pozitivna, dokler se v njej ne pojavijo ogromni monokulturni nasadi, ki izrivajo druge rastline in uničujejo biotsko raznovrstnost.

Okolju prijaznejša je proizvodnja liocela, regeneriranega vlakna, ki poteka v zaprtem krogu s posebnim postopkom brez uporabe ogljikovega disulfida. Lastnosti tako izdelanih vlaken spominjajo na lastnosti bombaža (prijeten otip in vpojnost).

Bolj naraven in ekološki je tradicionalni mehanski postopek pridobivanja vlaken, ki je sicer podoben pridobivanju lanenih ali konopljinih. Ta postopek je delovno zelo intenziven in ustrezno dražji, zato je pridelana količina zelo omejena.

Bambus je naraven material, ki ni nujno tudi trajnosten

Bambus je lahko trajnostna alternativa drugim materialom. Kot tekstil ima kar nekaj nesporno pozitivnih lastnosti. Med drugim je naravno antibakterijski, v njegovih molekulah je namreč vezana naravna snov (bamboo kun) z antibakterijskim delovanjem, ki tudi po predelavi ostane v tekstilnih vlaknih.

A tudi tu moramo ločiti zrnje od plev in poskrbeti, da:

• je bambus vzgojen na trajnostnih plantažah, ki ne posegajo v naravno ravnovesje in biotsko raznovrstnost;
• je med postopkom predelave uporabljenih čim manj kemikalij;
• ga kot material za stik s hrano uporabljamo zgolj samostojno, brez mešanja z drugimi polimernimi materiali.

Avtor: Boštjan Okorn