Izbira ležišča za malčke

26. januar 2016

Otroci potrebujejo počitek in spanec tako kot hrano: izbira primernega ležišča za otroka se v marsičem razlikuje od izbire ležišča za odrasle, saj se otrokove potrebe v različnih starostnih obdobjih spreminjajo. Otroci v primerjavi z odraslimi tehtajo manj, zato pri njih trdota ležišča ni tako pomembna. Kako torej izbrati primerno ležišče in na kaj je potrebno biti pozoren pri nakupu? Kako vzdrževati higieno in določiti primerno velikost ležišča? Preberite!

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Starši najbolje vedo, kako pomembno je, da se otroci dobro naspijo. Izbira primernega ležišča za otroka se v marsičem razlikuje od izbire ležišča za odrasle, saj se otrokove potrebe v različnih starostnih obdobjih spreminjajo.

Otroci veliko spijo; dojenčki najmanj 14 ur na dan, malčki vsaj 10. V postelji pa niso le, ko spijo, saj se v njej tudi igrajo. Pa tudi med spanjem niso povsem pri miru, obračajo se, kotalijo in vrtijo. Ko so budni, postane postelja prostor za kobacanje in plezanje, po njej skačejo, delajo kozolce in tekajo. Konstruktorji otroških posteljic in izdelovalci posteljnih vložkov morajo upoštevati vse te obremenitve.

Nekaj priporočil za prijetno in varno spanje vašega malčka Strokovnjaki svetujejo, da je najbolje, če otrok spi v svoji postelji, ki naj bo do prvega leta starosti v spalnici staršev. V prvem obdobju naj otrok spi na hrbtu, ležišče v posteljici z ograjo pa nastavimo na najvišjo lego, da se mama čim manj sklanja. Ko postane otrok živahnejši in se začne obračati in kobacati, višino ležišča postopoma znižujemo in s tem preprečimo, da bi padel iz posteljice. Ko pa bi lahko otrok ograjico morda že preplezal, jo raje odstranimo, oziroma ga premestimo v posteljo brez nje. V prostoru, kjer spijo otroci, naj ne bo pretoplo. Priporočljiva temperatura okolja je 16 do 19 °C! Otrokom je hitro pretoplo. Dovolj je, če so pokriti le s tanko odejico in oblečeni le v pižamo, dojenčki pa v enodelno oprijeto oblačilo, t. i. "bodi" ali pajaca. Če so med spanjem nemirni in se odkrivajo, namesto odeje uporabljajmo spalno vrečo, ki pa ne sme biti pretopla

Čvrsto in prožno
Otroci v primerjavi z odraslimi tehtajo manj, zato pri njih trdota ležišča ni tako pomembna. Tako mehke kot trde izvedbe zagotavljajo otroškemu telesu med spanjem dovolj dobro podporo. Pritiski vzdolž postelje, ki se pri odraslih spreminjajo, so pri otrocih praktično enaki. Hrbtenica v prvem življenjskem obdobju ni ukrivljena, zato območja z različno trdoto niso potrebna. Zaradi dodatnih dinamičnih obremenitev pa mora biti otroško ležišče čim bolj kompaktno, čvrsto in predvsem prožno. Pomembno vlogo igra obod posteljnega vložka, ki se ne sme podati, ko otrok stopi ali skoči na rob postelje. Iz izkušenj vemo, da se lahko otrok poškoduje, če se z nogo zagozdi v prostor med vložkom in posteljico.

Nov vložek dobro prezračite! Vsak novi posteljni vložek oddaja razmeroma močan, neprijeten vonj, ko ga doma vzamemo iz zaščitnega ovoja. Zato ga je treba pred uporabo vedno dobro prezračiti. Vložek vsaj za kakšen teden postavite na balkon, v hladnih, vlažnih dneh pa v zakurjen prostor, ki je čim manj v uporabi, da bodo hlapljive snovi izparele, to pa se zgodi hitreje na toplem.

Materiali
Na lastnosti vložkov najbolj vplivajo materiali, iz katerih so izdelani.

Cenovno najugodnejše izvedbe so narejene iz pene, pravzaprav iz upenjenega poliuretana, brez kanalov, zarez ali "nopkaste" oziroma piramidalne površine, ki bi omogočale zračnost ležišča. Lahko pa imajo obod iz pene s trdnejšo strukturo. Boljše izvedbe so iz goste, hladno stiskane pene, ki prav tako izvira iz poliuretana. Pena se razlikuje po zgradbi in konsistenci, zato je v jedru pogosto več plasti pene z različno gostoto in z razgibano strukturo in kanali, ki skrbijo za zračnost. Pena je odporna na bakterije, je pralna, lahko jo razkužujemo. Pomanjkljivost tega materiala je, da je občutljiv na toploto, zato se pena po daljši uporabi na mestih, kjer otrok leži, "zmehča" in pojavijo se rahle vdolbine.

Kakovostnejši so vložki iz lateksa, še boljša pa je kombinacija lateksa s tanko plastjo kokosa. Tako ležišče je po vsej površini čvrsto in dovolj prožno. Če je tanka plast kokosa prepojena z lateksom, je vložek še prožnejši. Tako kot poliuretanska mora biti tudi pena iz lateksa za boljšo zračnost prepredena z zračnimi kanali. Prednost vložkov iz lateksa je točkovna elastičnost, pomanjkljivost pa teža in dejstvo, da so dražji.

Ni dovolj, da poskrbimo le za zračnost posteljnega vložka, pomembno je tudi, kakšna je podlaga, torej dno postelje. Polna deska ni primerna podlaga, saj je zračnost ležišča pomembna tudi pri otroški posteljici. Optimalen je vložek z letvenim podnožjem.

Površina
Površina otroškega ležišča naj bi bila razmeroma mehka, topla in prijetna na dotik, saj so otroci nežna bitja. Kljub temu pa zdravniki za prvo otrokovo obdobje priporočajo tršo, gladko površino. Vzrok je v domnevi, da je lahko mehkejša površina tudi eden od dejavnikov, ki povečujejo tveganje za sindrom nenadne smrti dojenčka. Domneve niso znanstveno potrjene, a je bolje, če se držimo previdnostnega načela. Poleg tega trša površina zaradi majhne otrokove teže v tem obdobju ne pomeni tudi slabšega udobja. Velja razmisliti o nakupu posteljnega vložka, ki ima eno stran tršo, primerno za prvo otrokovo obdobje, drugo pa nekoliko mehkejšo, ki jo uporabimo od otrokovega šestega meseca starosti naprej.

Higiena
Vsi posteljni vložki za otroke brez izjeme bi morali imeti snemljivo preobleko, ki jo lahko operemo pri dovolj visoki temperaturi (60 °C in več), kar omogoča primerno higieno. Zaščitne gumijaste in podloge iz drugih nepremočljivih materialov, ki smo jih uporabljali nekoč, danes ne priporočamo, ker preprečujejo transpiracijo. Če je otrok alergičen na pršice, lahko vložek uspešno zaščitimo s posebno antialergijsko preobleko iz materialov, ki jih uporabljamo tudi pri ležiščih za odrasle. Slaba stran take rešitve pa je manjša prepustnost za zrak.

Velikosti
Velikosti posteljnih vložkov se prilagajajo ponudbi posteljic. Običajne velikosti so 50 x 100 cm, 60 x 120 cm, ali 70 x 140 cm. Najenostavneje je, če kupimo hkrati s posteljico tudi vložek. Ko se odločimo za menjavo vložka, priporočamo, da posteljico natančno izmerite, saj je pomemben vsak centimeter. Če kupimo premajhen vložek, se bo otrok še toliko lažje zagozdil z nogo v prostor med vložkom in posteljico.

Po debelini so vložki, namenjeni otrokom, razmeroma tanki, in sicer 7 do 10 centimetrov, kar pa povsem zadošča, saj so otroci razmeroma lahki. Otroci hitro rastejo, zato jih moramo pravočasno prestaviti v večjo posteljo.

Posteljica naj bo najmanj 20 centimetrov daljša od otrokove višine. V povprečju torej prestavimo otroka v posteljo za odrasle, ko dopolni šest let, to je ob vstopu v šolo..

Spanje naj traja dovolj dolgo in v popolni temi Sodoben človek se pogosto ne zaveda, kako pomembno za dobro in zdravo spanje je, da spimo dovolj dolgo in v popolni temi. Človek se je v milijonih let evolucije prilagodil naravnim ritmom, med katerimi je prevladujoč ritem izmenjave dneva in noči. Ta ritem uravnava svetloba s hormonom spanja, imenovanim melatonin, ki je naravni antioksidant in antidepresiv. Tvori se samo ponoči, zato je za ljudi zelo pomembno, da spijo v popolni temi. Številne raziskave namreč dokazujejo, da pomanjkanje melatonina zaradi nepravilne, močne osvetljenosti prostorov zvečer in še bolj zaradi svetlobe, ki vdira v spalnico od zunaj, negativno vpliva na naše zdravje (živčna obolenja, debelost, nekatere vrste raka). Zato velja upoštevati nekaj osnovnih pravil, ki prispevajo k dobremu, zdravemu spancu. Poskrbimo, da bo spanja dovolj. V povprečju potrebuje človek 8 ur spanja dnevno! Prostor naj bo tih, dobro prezračen, temperatura v prostoru naj bo zmerna. Spati moramo v popolni temi. Moteča ni le zunanja osvetlitev (ulične in dvoriščne svetilke) in svetloba iz sosednjih blokov, nastajanje potrebnega melatonina zmanjšuje že polna luna, zato zastrimo okna s temno zaveso ali spustimo roleto. Priporočljivo je, da vsaj uro pred spanjem ne uporabljamo računalnika in močnih virov svetlobe. Doma v vseh prostorih uporabljajmo svetilke s poudarjenim rumenim delom svetlobnega spektra (na svetilu je zapisana barvna temperatura, ki naj bo od 2.500 do največ 2.700 K). (Več o vplivu svetlobe na zdravje človeka lahko preberete v reviji VIP 5/2011, avtor: Andrej Mohar, društvo Temno nebo Slovenije)

Avtorica: Dušica Breskvar