Intervju z Markom Juhantom: Kako naučiti otroke ravnati z denarjem?
1. september 2021
Marko Juhant je specialni pedagog, predavatelj in avtor številnih knjig o vzgoji otrok. Njegovi nasveti so življenjski in slikoviti – čeprav so namenjeni vzgoji otrok, prav pridejo tudi nam, odraslim. Najdete jih tudi na spletnem portalu vzgoja.si.
Dodaj vsebino med priljubljene
Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija
Kdaj začnemo otroka učiti o denarju?
Takoj, ko se začne zanimati za denar, to pa je že zelo zgodaj. Na začetku moramo paziti, da denarja otrok ne poje – najpreprostejše merilo za majhne otroke je širina tulca toaletnega papirja, kovanci pa so manjši, zato je treba še posebej paziti.
Preden se otrok začne igrati z denarjem, če ga uporablja kot igračo, je pomembno, da ga operemo, seveda, če je otrok že dovolj star in če gre za igro s kovanci.
Otroci potrebujejo hranilnik. Ne zato da bi postali "šparovni" in stiskaški, ampak da začnejo delati s kosi, števili, da se srečujejo z "malo," "veliko," "več," da jih ekonomisti ne bodo zlahka obrnili v današnje razmišljanje »nikoli ni dovolj«.
"Imeti dovolj" – če staršem uspe, da otrok osvoji ta koncept, je to že velik uspeh. Da otrok spozna, da ima dovolj, da ni treba neprestano želeti si več in več.
Kakšen naj bo hranilnik?
"Šparovček" mora biti takšen, da ga je mogoče odpreti. Drugače je tako, kot bi odprli račun na banki in vlagali, a vam ne bi hoteli povedati, koliko denarja imate. Prepričan sem, da bi račun zaprli in ga odnesli nekam, kjer vas bodo o vseh spremembah obvestili. Točno to potrebuje otrok, vendar na analognem sistemu, brez računalnika.
Otrok opazuje, kupčka, dela sisteme, ustvarja rede, to je čista matematika. Ustvarja si nek pregled, kar je tudi namen. Otrok potrebuje denar, da dobi občutek o njegovi vrednosti.
Kdaj je čas, da otroku začnemo dajati žepnino?
Takrat, ko pokaže zanimanje za ravnanje z denarjem, ko ugotovi, da si lahko nekaj izbere in da je treba to plačati. Torej takrat, ko se začne zavedati, da obstaja pojem porabljanja denarja, da lahko svoj denar zamenja za neko tretjo stvar.
Prava žepnina ima en sam namen: naučiti otroka ravnati z denarjem. Ni odvisna od tega, ali je priden v šoli, ali uboga mamico. Če želite otroka naučiti ravnati z metlo, mu morate metlo dati v roke. Če ga želite naučiti ravnanja z denarjem, ga mora imeti v rokah.
Pri kateri starosti je čas za to?
Že pred šolo. Ko si nekaj zaželi, lahko ugotovi, koliko je to vredno, starši pa poskrbimo za primerjave. Recimo, da si deklica želi lutko Zamrznjeno Elzo, ki stane 20 evrov. V hranilniku ima 15 evrov, na teden pa dobi manj kot pet evrov žepnine.
Ko ugotovi, da bo morala počakati dva tedna, da zbere dovolj denarja, je presenečena. Pojasnimo ji, da mi na plačo čakamo cel mesec.
Kako pogosta naj bo žepnina?
Pomembno je, da otrok žepnino dobi vsak teden. Krajše obdobje lažje obvlada in tako dobi veliko izkušenj. Znesek, ki ga starši namenimo za mesečno žepnino, razdelimo na štiri dele. To pomeni, da ima otrok z denarjem 50 izkušenj na leto, v nasprotnem primeru bi jih imel samo 12.
Verjamem, da bo 12-krat takoj tekel na prvi bencinski servis in kupil prvo stvar, ki mu bo v tistem trenutku "padla" v oči, 50-krat pa ne bo.
Kako določimo višino žepnine?
Starši naj razmislijo, koliko si lahko privoščijo, in določijo letno vsoto. Recimo 50 evrov. Vemo, da ima leto 52 tednov, to je približno evro na teden. Bolj kot višina zneska je pomembno, da je žepnina redna.
Naj otrok žepnino porablja ali tudi hrani?
Priporočljivo ga je naučiti, da deset odstotkov daje na stran. Žepnino mu zato vedno damo v drobižu, da si dela zlato rezervo, svojo zalogo. Enak sistem kot za odrasle. Če dobi pet evrov, mora vsaj enega nameniti za zlato rezervo, in sicer takoj, ko dobi denar. Naučiti ga moramo, da se ne varčuje z ostanki.
Lahko se odločimo tudi za namensko varčevanje in vsi zbiramo denar za sladoled, denimo. Otrok prispeva nekaj denarja, ki ga je dobil od babic in dedkov, mi pa drobiž, ki nam ostaja po nakupih. Prav lahko se zgodi, da se bo nabralo več kot za sladoled.
To ne pomeni, da se bomo basali z njim, ampak da ga bomo brez slabe vesti pojedli. In ta sladoled bo res sladek, res dober.
Ali otrokove nakupe nadziramo?
Ko je dovolj velik, da zna pisati, ga ne usmerjamo več, kaj naj kupuje. Seveda mu ne bomo pustili, da kupuje petarde in podobne neumnosti, načeloma pa lahko kupi, kar hoče. Če ugotovi, da je denar porabil za eno stvar in mu je zato zmanjkalo za drugo, je ključno, da mu nikoli ne posodimo denarja.
Starši nismo banka. Ne smemo posojati, drugače se navadi na dolgove, kar ni v redu. Otrok se mora naučiti, da se »puf« splača vzeti le za tiste stvari, ki so trajne.
Ali žepnino z leti povečujemo?
Lahko, skladno z našimi zmožnostmi in izkušnjami.
Katere stvari naj si otrok kupi z žepnino?
Recimo temu predmeti za osebno rabo, nekaj, kar se ne posoja. Lahko si kupi, kar želi, ampak mora staršu pokazati račun. Občasno skupaj z otrokom preglejmo račune, da otrok vidi, kam gre denar.
Če ne ve, nima občutka in je presenečen, ko ugotovi, koliko je odštel za žvečilne, na primer. Možnost spremljanja lastnega početja – refleksija, je odlična stvar.
Katere pa so najpogostejše napake staršev?
Starši se lažje pogovarjajo z otroki o spolnosti kot o denarju. Ne vedo, kako. Nekateri prezgodaj razgalijo svoje finančne razmere, otrok pa to razlaga okoli, ker še nima občutka, kaj je intimno in kaj ni, drugi pa jih skrivajo.
Prava pot je nekje vmes: otroka naučimo, da lahko nekaj denarja privarčujemo, zamenjamo, kako ga zaslužimo ... Če nimamo denarja, to ni prijetno za otroška ušesa in tudi nam ni prijetno razlagati svojih omejitev, ampak to je del življenja.
Klasična napaka, ena največjih, je, če je otrok prepričan, da ne potrebuje žepnine, saj mu starši vedno dajo denar, ko želi nekaj kupiti. V dijaškem domu, kjer sem delal deset let, smo tako
imeli kup najstnikov, ki niso imeli denarja za pot domov, ker so porabili vse – ker niso bili navajeni ravnati z denarjem.
Varčuje se tako, da ima otrok dostop do denarja. Ne pri mami, ne pri očetu, ampak v svojem predalu, v svojem žepu. Skušnjava mora biti in otrok mora znati upreti se skušnjavi. Pogosto mu je škoda zapravljati svoj denar, z denarjem staršev pa bi kar nakupoval. Ali pa z mamino bančno kartico – to je druga nevarnost, saj se otrok še nekaj časa ne zaveda, da je zadaj finančna transakcija.
Je pametno, da starši otrokom dajo svojo kartico?
Ne, ni pametno. Skušnjava je še za mnoge odrasle prevelika. To je tipična napaka, ki je starši ne povedo otrokom – da živijo »v minusu«. Če ima otrok svojo kartico, je treba omejiti znesek na njej oziroma mu povedati, da ima lahko del denarja, ki ga je prihranil, tudi na kartici.
Lahko ga porablja, vendar mora poskrbeti za ravnovesje. Pomembno je, da ne malikuje denarja, ampak ga obravnava kot sredstvo. Otrok mora vedeti, da je drobiž v žepu krasno orodje za plačati kavo, a ne dolgoročno.
Kaj pa, če si otrok zaželi z družino na sok?
Mora biti avtomatično vprašanje: "A ti plačaš?" "Ja, bom jaz," in smo potem pri naročanju skromni. Če bi želel še sladoled, naj ga plača s svojim denarjem. Če ga nima dovolj, bo sladoled jedel doma, če ga je še kaj v zamrzovalniku.
Nikakor mu ne smemo posoditi, drugače postanemo (in ostanemo) banka do konca življenja. Potem imamo že zdavnaj odrasle otroke, ki v resnici niso odrasli in še vedno »nakupujejo« v maminem hladilniku.
Vsak starš ima svojo filozofijo vzgoje, tudi pri denarju. Če želite, da vaš otrok odraste v odgovornega in zadovoljnega človeka, ga (na)učite ravnati z denarjem. S tem boste naredili veliko, saj ga boste naučili tudi skromnosti, sposobnosti obvladovanja želja in skrbi zase.
Avtorica: Alina Meško
Sveže e-novice ZPS, vsak petek
Ste z zanimanjem prebrali ta članek?
Prijavite se na e-novice ZPS za še več aktualnih in koristnih vsebin.
Politika varovanja osebnih podatkov
Sorodne objave
Nazaj na seznam objavPostanite član Zveze potrošnikov Slovenije
ZPS je neodvisna in neprofitna organizacija, že
več kot 30 let na strani potrošnikov.
Pridobite dostop do kakovostnih vsebin:
- Revija ZPStest: 12 številk v 10 izvodih, dostop le prek spleta ali z dostavo na dom
- Dostop do vseh testov in drugih plačljivih vsebin
- Pravno svetovanje pri potrošniških težavah
- Svetovanje o kakovosti in varnosti gospodinjskih aparatov ter zabavne elektronike
Že od 69,60 € / na leto
Primerjalne teste izdelkov in storitev financirajo člani ZPS s plačilom članarine. S plačilom posameznega testa tako tudi vi omogočate izvedbo primerjalnih testov. Zaradi zagotavljanja popolne neodvisnosti ZPS kot potrošniška, organizacija ne sprejema donatorskih in sponzorskih prispevkov podjetij.