Brezžično omrežje brez sivih lis

12. februar 2019

Čeprav je načeloma bolje naprave v omrežje priključiti žično, se zaradi različnih razlogov zanašamo na brezžično povezavo. Ta ima svoje zakonitosti, ki nam rahljajo živce, ko tam, kjer si želimo, ni signala ali pa je prešibek.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Za izboljšanje delovanja domačega brezžičnega omrežja imamo na voljo tri načine. Najbolj preprosta in tudi najcenejša rešitev je nakup ojačevalnikov signala (repetitorjev), ki so zasnovani, da sprejmejo brezžični signal Wi-Fi z dostopne točke ali usmerjevalnika, ga okrepijo in oddajo naprej v prostor. Druga možnost, uporaba prepletenega omrežja (mesh network), je sorazmerno nova.

Naprave se med seboj povežejo brezžično, delujejo podobno kot `ojačevalniki´, a namesto da bi le razširile obstoječe brezžično omrežje, ustvarijo svojega. Pri tretji rešitvi, ki je uporabna tudi za nekoliko daljše razdalje, za prenos signala uporabimo električne vodnike. Na cilju naprava ponovno pretvori signal v brezžičnega.

Katero tehniko uporabiti, je odvisno od številnih podrobnosti. Od velikosti stanovanja oziroma hiše, tlorisa, pomembno je tudi, iz kakšnih materialov so stene in stropi. V vseh primerih pa je srce omrežja, tako glede kakovosti kot njegove varnosti, omrežni usmerjevalnik (več o njem v okvirju), zato ni slabo, če je zmogljiv, njegova programska oprema pa redno nadgrajena.

Usmerjevalnik je srce omrežja

Osrednji del domačega omrežja je usmerjevalnik, ki je lahko postavljen ločeno ali skupaj z brezžično dostopno točko. Usmerjevalnik vedno poskrbi tudi za to, da so naprave v domačem omrežju varne pred napadi od zunaj. Za večino uporabnikov je zato najbolj primerno, da uporabljajo združene naprave operaterjev (modem, usmerjevalnik in brezžična točka v enem), saj za bistvene varnostne nastavitve poskrbi operater, uporabniki pa do njih nimajo dostopa. To ni vedno mogoče, predvsem takrat, ko želimo ali potrebujemo večji nadzor nad svojim omrežjem.

Funkcija NAT (Network Address Translation)

Usmerjevalnik ima dve pomembni funkciji. Prva je NAT (Network Address Translation). Vsaka naprava v domačem omrežju ima svoj naslov IP, ta funkcija pa vse "notranje" naslove skrije za enim naslovom, ki nam ga dodeli ponudnik dostopa in pod katerim so naprave vidne v internetu. Naslov je lahko dinamičen ali statičen. Če nikoli ne bomo potrebovali dostopa do svojih naprav od zunaj, je popolnoma vseeno, ali je naslov dinamičen. V teoriji je varnejši. A le v teoriji. Prav tako dinamični naslov še ne pomeni, da dostop do naprav od zunaj ni mogoč, le nekoliko več dela je z ustreznimi nastavitvami.

Požarni zid usmerjevalnika

S stališča varnosti je pomembnejša druga funkcija usmerjevalnika, požarni zid. Njegova naloga je upravljanje zahtev, ki jih pošiljajo naprave iz omrežja v internet, in zahtev, ki od tam pridejo do našega naslova IP. Pri večini uporabnikov je najbolje, da zid prepusti vse zahteve iz omrežja prek vseh vrat in blokira vse zahteve od zunaj.

Kako preprosto ali zapleteno je vse to nastaviti, je odvisno od usmerjevalnika. Nekateri imajo čarovnike, ki nas vodijo skozi postopek, drugi so mnogo bolj zapleteni in jih oseba brez dobrega znanja računalništva ne bo znala nastaviti. Žal večina, ko je usmerjevalnik enkrat postavljen, nanj preprosto pozabi. Pa ne bi smeli. Redno menjavanje gesla za dostop do nastavitev in tudi za dostop do brezžičnih dostopnih točk je več kot priporočljivo, a še bolj kot to moramo skrbeti, da imajo omrežne naprave vedno posodobljeno programsko opremo

Ojačevalniki – ugodna klasika

Ojačevalnik signala je brezžična dostopna točka, ki ne deluje kot samostojno brezžično omrežje z lastnim imenom (SSID), ampak sprejme signal obstoječega omrežja in okoli sebe `oblikuje´ svoje radijsko omrežje. S stališča uporabnika gre za eno omrežje, podobno kot pri prepletenem omrežju, le da se ojačevalniki med sabo ne `pogovarjajo´ in ne prilagajajo povezave uporabnikov, da bi dosegli vedno najboljšo možno povezavo.

Ker gre za okrepitev brezžičnega signala, morata biti poti od usmerjevalnika do ojačevalnika in od njega naprej v prostor čim bolj prosti, brez ovir, sten oziroma vsega, kar lahko moti širjenje signala. Pri iskanju optimalnega mesta za ojačevalnik moramo preizkusiti več možnih mest in se učiti na napakah. Primerna mesta so povsod tam, kjer je električna vtičnica, kjer ojačevalnik še lahko sprejema signal usmerjevalnika, po možnosti čim višje in nikakor ne v omarah.

• Prednosti: Ojačevalniki signala so razmeroma poceni, zanesljivo rešijo težavo in ne porabijo veliko električne energije.
• Pomanjkljivosti: Da doseženo najboljše rezultate, je priporočljivo imeti novejši usmerjevalnik, slabše od prepletenega omrežja pa deluje prehajanje uporabnika z ene radijske celice na drugo.

Prepleteno omrežje – draga novost

Če usmerjevalnik ni pravi, ojačevalniki morda ne bodo delovali pravilno. Naprave prepletenega omrežja so na to pomembno podrobnost manj občutljive, saj od usmerjevalnika `prevzamejo´ brezžični del in zgradijo lastno radijsko omrežje. Pri tem je lahko ena od naprav omrežni usmerjevalnik, druge pa delujejo kot brezžična vozlišča, ali pa so vozlišča vse naprave, s tem da je prva med enakimi s kablom povezana na obstoječi usmerjevalnik. Prepleteno omrežje je decentralizirano, vozlišča se brezžično `pogovarjajo´ med seboj in si na pameten način predajajo uporabnika. Ko gremo na primer s prenosnikom po hiši, se bo ta samodejno povezoval z vozlišči, ki mu zagotavljajo najboljši signal.

• Prednosti:Tehnologija je pametna, kar pomeni, da se naprave prepletenega omrežja `pogovarjajo´ med seboj in uporabniku v vsakem trenutku zagotovijo najboljšo možno brezžično povezavo. Starost usmerjevalnika ne vpliva na delovanje omrežja, zelo dobro deluje tudi podajanje uporabnika med brezžičnimi vozlišči.
• Pomanjkljivosti: Žal so naprave za prepleteno omrežje razmeroma drage, cena več kot sto evrov zanje ni nič neobičajnega. V povprečno velikem stanovanju potrebujemo vsaj dve, največkrat pa tri, da povsod zagotovimo odličen brezžični signal. Porabijo tudi več električne energije kot ojačevalniki signala in čeprav izboljšajo pokritost z brezžičnim omrežjem, ne izboljšajo veliko dosežene hitrosti prenosa podatkov.

Električna napeljava – za daljše razdalje

Zgoraj omenjeni tehniki izboljšave brezžičnega omrežja ne potrebujeta kabelskih povezav, saj predvidevamo, da razbijanje zidov in vlečenje kablov nobenemu lastniku nepremičnine ne naslika nasmeška na lice. So pa primeri, ko brez žične povezave preprosto ne moremo. Razbijanje morda vseeno ne bo potrebno, saj lahko uporabimo kable, ki jih gotovo že imamo – vodnike električne napeljave.

Prenos podatkov po električnih vodnikih uporabimo, ko radijski signal ne seže do tam, kjer ga potrebujemo. Tovrstni sistemi so sestavljeni iz dveh elementov. Eden je blizu usmerjevalnika v električni vtičnici, saj je s kablom povezan z njim (na ta način pa tudi v domače omrežje). Nekje drugje, prav tako v vtičnici, je drug del (ali več njih), ki je prek napeljave povezan s prvim, hkrati pa je lahko tudi brezžična dostopna točka, ki razširi brezžično omrežje še v druge prostore. Sliši se prelepo, da bi bilo resnično in v praksi je res tako. Kako hiter je prenos podatkov, je namreč odvisno od razvejenosti napeljave, dolžine kablov, kakovosti spojev med njimi, še najbolj pa na hitrost in kakovost vpliva, ali sta obe vtičnici (s sprejemnikom in oddajnikom) v istem tokokrogu (pod isto varovalko). Takšne ovire laik težko predvidi vnaprej, preostane mu le, da ustrezne naprave prinese domov in jih preizkusi.

• Prednosti: V kakovostno izvedeni električni napeljavi ta tehnika zagotavlja najbolj zanesljiv način prenosa podatkov na daljše razdalje.
• Pomanjkljivosti: Sistem delujejo dobro, če so stiki kablov dobro in strokovno narejeni in če sta uporabljeni vtičnici v istem tokokrogu (pod eno varovalko), v nasprotnem primeru hitrost prenosa podatkov močno pade. Naprave za prenos podatkov prek električnih vodnikov, ki so hkrati tudi brezžične dostopne točke, porabijo več energije kot ojačevalniki.

Pomebno je, da so naprave hitre in preproste

Opisane tehnike zaradi uporabniku prijaznih naprav in čarovnikov za namestitev omogočajo preprosto rešitev pereče težave slabega signala brezžičnega omrežja tam, kjer ga želimo ali potrebujemo. Ojačevalec signala je brezžična točka, ki deluje v tem načinu, ali namenska naprava, ki jo praviloma preprosto nastavimo. Podobno velja tudi za naprave prepletenega omrežja in za naprave, ki omrežje razširijo po električnih vodnikih. Ko gre za naprave, ki so namenjene domači rabi, je preprostost namreč na prvem mestu. V kratkih navodilih preberemo, kako najlažje začnemo, nato pa le sledimo navodilom korak za korakom.

ZPS nasvet: Kabel in še enkrat kabel

Brezžična omrežja so udobna, saj ni treba ničesar razbijati, da bi razpeljali kable. Poleg tega številnih naprav, tudi notesnikov, v žična omrežja sploh ni mogoče povezati. Vseeno vam toplo priporočamo, da se v primeru, ko lahko izbirate, raje odločite za žično povezavo. To še zlasti velja za povezovanje pametnih televizorjev, (namiznih) računalnikov, omrežnih pomnilniških sistemov in podobno. S tem si boste zagotovili ne samo zanesljivejšo, temveč tudi varnejšo povezavo. Sicer pa kablov ni treba vedno `vgraditi´ v zid. Enako nevidni so, če jih skrijemo za stenske talne letvice, omare in druge pohištvene elemente. Še lažje je, če so naprave blizu omrežnega usmerjevalnika, saj krajši kabli pomenijo tudi manjše motnje.

Kaj lahko naredimo, da omrežje deluje bolje

Delovanje brezžičnega usmerjevalnika je pogojeno s prostorom, v katerem je. Če nismo zadovoljni z delovanjem omrežja, lahko najprej poskušamo s preprostimi spremembami, zadnja rešitev je vedno nakup zmogljivejšega usmerjevalnika.

Najprej poskusimo prestaviti usmerjevalnik na drugo mesto

Običajno je prva izbira mesto, kjer ga je najbolj preprosto priključiti – tam, kjer sta električna vtičnica in kabel za omrežje oziroma telefonski kabel, če imamo kombinirano napravo. Ni pa nujno, da je to mesto primerno tudi za širjenje radijskih signalov brezžičnega omrežja po prostoru, kjer jih potrebujemo. Idealno je usmerjevalnik postaviti v središče območja, ki ga želite pokriti z brezžičnim omrežjem, in hkrati čim višje. Nikakor pa ne pod mizo ali v predal omare, na primer. Če najdemo boljše mesto, lahko izboljšamo tako doseg kot tudi hitrost omrežja.

Včasih pomaga, da uporabimo le en standard

Če vse naprave, ki smo jih priključili v omrežje, podpirajo različico `n´, usmerjevalnik (če to podpira) nastavimo tako, da deluje le v tem standardu in se ne `trudi´ biti združljiv s starejšimi različicami. Seveda je najbolje, da je ta najnovejša, saj je najbolj zmogljiva. Nekatere naprave, na primer prenosnike, je preprosto nadgraditi, saj lahko dokupimo samostojni vmesnik, druge, na primer igralne konzole in telefone, pa ne. Če imamo starejši usmerjevalnik s podporo različicam `b´ in `g´ ter novejšega za različici `n´ali `ac´, se morda splača oblikovati dve omrežji – eno za starejše in drugo za novejše naprave. Vendar moramo biti pozorni, da se omrežji med seboj ne motita (nastaviti je treba različne kanale in morda tudi frekvenčna območja delovanja).

V nastavitvah se splača poigrati z nastavitvami kanala, v katerem omrežje deluje, saj bo morda zato delovalo bolje

Če je v okolici več brezžičnih omrežij in vsa delujejo na istem, po možnosti prednastavljenem kanalu (kanal, ki je bil nastavljen, ko smo usmerjevalnik prinesli domov), je zelo verjetno, da se bodo signali med seboj motili. S sosedi se lahko dogovorimo, na katerem kanalu bo katero omrežje, vendar naj bodo ti kar se da narazen, torej po možnosti ne zaporedni kanali.

Pri novejših usmerjevalnikih različice `n´ je pomembna nastavitev širine kanala

Največjo hitrost prenosa dosežemo, če je širina 40 MHz, zato se splača preveriti, ali ni morda nastavljena na 20 MHz (običajno prednastavljena širina kanala). Prav tako se splača preveriti, ali je na voljo nadgradnja programske opreme usmerjevalnika. Če usmerjevalnik deluje v frekvenčnem območju 5 GHz, se odločimo zanj, saj je manj zasedeno. 

Avtor: Marjan Kodelja