Bomo postali planet (mikro)plastika

5. marec 2019

Beseda "mikroplastika" je bila še pred nekaj leti bolj ali manj poznana le raziskovalcem, lani pa smo jo lahko spoznali prav vsi prek medijev, ki so množično opozarjali na to grozečo nevarnost življenju na našem planetu. Fotografije morskih živali, ki plavajo med plastičnimi odpadki, poginulih živali, drobnih plastičnih delcev, ki so na prvi pogled videti kot plankton, s katerim se hranijo številne morske živali, pa divjih odlagališč odpadkov, polnih plastičnih materialov, in ne nazadnje raziskave, ki so potrdile, da lahko drobci plastičnih odpadkov zaidejo tudi v našo prehrano. Vse to je vsem, ki se vsaj malo zavedamo pomena zdravega okolja za naše življenje, zagotovo vzbudilo zaskrbljenost. A to ni dovolj, čas je, da kot posamezniki tudi ukrepamo in prispevamo k zmanjšanju uporabe plastike v vsakdanjem življenju.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Plastika je skupno ime za vrsto sintetičnih materialov, ki jih pridobivamo iz nafte in zemeljskega plina. Osnovnim surovinam, ki so pridobljene s posebnimi kemičnimi procesi, imenovanimi polimerizacija, proizvajalci dodajo različne kemične snovi (antioksidante, stabilizatorje, antistatike, plastifikatorje ipd.), s katerimi plastiki zagotovijo želene lastnosti, kot so prožnost, trdnost, odpornost proti toploti, mrazu, maščobi, kislinam, neprepustnost in druge.

Na ta način so plastični materiali široko uporabni, iz njih je izdelanih ogromno različnih izdelkov za vsakdanjo rabo, tudi zato, ker je cena proizvodnje najbolj razširjenih tipov plastik nizka. Plastika se torej zdi idealen material, zato ne preseneča, da njena proizvodnja skokovito narašča.

Poleg želenih lastnosti pa ima plastika tudi izrazito pomanjkljivost: v naravi se ne razkroji, pod vplivom UV-žarkov in drugih fizikalnih, kemičnih ter mehanskih dejavnikov se le postopoma razgradi na vse manjše delce, ki v naravi tudi ostanejo.

Od kod izvira primarna mikroplastika?

Od plastike do mikroplastike

Razgradnja plastike v naravi poteka zelo dolgo. Več desetletij ali celo stoletij traja, da razpade do velikosti mikroplastike, kar pomeni na drobne delce različnih oblik in velikosti do največ 0,5 milimetra. Delci so lahko tako majhni, da jih merimo v nanometrih (tisočinka mikrometra, ki je tisočinka milimetra).

Ne glede na majhnost delcev osnovni material nikoli ne izgine (oziroma le takrat, ko ga sežgemo) in vsebuje kemične spojine, ki so neužitne in neprebavljive. Mikroplastika je pravzaprav povsod: v zraku (prah), na tleh, v vodah, po izvoru jo delimo v dve kategoriji.

Primarna mikroplastika se neposredno izpira v vode (v reke, nato v morje). Stroka predvideva, da vsako leto v morju pristane okrog 1,5 milijona ton primarne mikroplastike. Komunalna podjetja lahko iz odpadne vode v kanalizaciji odstranijo večje delce (milimetrske), manjših delcev pa ne in prav ta mikroplastika lahko postane hrana morskemu življu, od planktona do rib.

Sekundarna mikroplastika nastane z razpadom plastičnih odpadkov pod vplivom UV-svetlobe in drugih fizikalnih, kemičnih ter mehanskih dejavnikov. Izvira iz odvrženih plastičnih odpadkov, ki v največji meri pristanejo v morjih in izvirajo bodisi s kopnega (izdelki in odpadki iz proizvodnje plastike, plastične vreče, embalaža …) bodisi iz samega morskega okolja (ribiška oprema, odpadki z ladij …). 30 odstotkov te plastike plava na morski gladini, večina pa je na dnu ali lebdi pod površjem.

Desetletja se že nabira in nikoli ne izgine. V vzorcih morske vode so na primer našli mikrodelce plastike, ki je bila proizvedena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. »Če bomo tako nadaljevali, bomo imeli v morju več plastike kot rib,« so zapisali v svojem poročilu pri Evropski komisiji.

O vplivih na zdravje še ne vemo prav veliko

Škodljiv vpliv odpadne plastike na življenje živali postaja vedno bolj očiten. V plastične odpadke se zapletejo, se zadušijo, lahko jih zaužijejo in ker niso prebavljivi, živali ne občutijo lakote, saj imajo prebavni trakt poln plastike, zato lahko poginejo. Seveda pojedo tudi kemikalije, ki so v njej. Večina raziskav trenutno kaže, da osnovna surovina mikroplastike iz prebavila živali ne preide v njeno meso, ker so polimerne molekule tako velike, da se odstranijo z blatom.

Pri belgijski potrošniški organizaciji Test-Achats so z mini pilotsko študijo ugotavljali vsebnost mikroplastike v živilih – v desetih vzorcih morske soli, školjk in rakcev. Z laboratorijskimi testi so jo zaznali pri štirih vzorcih, tako v soli in školjkah kot tudi rakcih. Zaradi majhnega števila analiziranih vzorcev rezultatov ne gre posploševati, vsekakor pa kažejo, da so tovrstne obsežnejše raziskave še kako potrebne.

Tudi o tem, kako mikroplastika ogroža zdravje ljudi in drugih bitij na planetu, danes še ne vemo veliko. Premalo je raziskav, ki bi omogočile zanesljivo oceno tveganja, določitev meje tveganja in meje še varnega vnosa mikroplastike v telo. Osnovni gradniki plastičnih materialov polimeri naj bi bili inertni in večina naj ne bi vplivala na naše zdravje.

A kaj, ko plastični materiali in izdelki iz plastike vsebujejo tudi različne aditive, ki se v procesu razpadanja v mikroplastiko iz nje izlužijo in lahko preidejo tudi v živila za ljudi. Nekateri so toksični, med njimi je veliko motilcev delovanja žlez z notranjim izločanjem (bisfenol A, ftalati …). Potrebnih bo še veliko študij o vplivu mikroplastike in njenih aditivov na naše zdravje, nekaj pa je jasno že zdaj: tega onesnaževalca je v naravi vse več, zato so korenite spremembe glede uporabe nujne.

Proizvodnja plastike skokovito narašča Po razpoložljivih podatkih smo leta 1950 v svetu proizvedli okrog 2,3 milijona ton plastike, leta 2000 približno 250 milijonov ton, leta 2015 že okrog 450 milijonov ton in pri tem porabili približno osem odstotkov zalog nafte. Največ, kar 40 odstotkov plastike, smo porabili za izdelavo embalaže, 20 odstotkov v gradbeništvu, deset v avtomobilski industriji, približno šest odstotkov v industriji elektronskih in električnih naprav, tri odstotke v kmetijstvu, preostalih 20 odstotkov pa v drugih panogah (tekstilna industrija, proizvodnja kozmetičnih izdelkov, lakov, lepil …). Strokovnjaki ocenjujejo, da bi ob ohranitvi dosedanje rasti proizvodnje plastike do leta 2050 zanjo porabili kar 20 odstotkov razpoložljivih zalog nafte.

Čas je za odločne ukrepe

V Sloveniji smo se zavezali, da bomo do konca leta 2019 zmanjšali porabo lahkih nosilnih plastičnih vrečk za polovico, kar pomeni največ 90 vrečk na osebo na leto, do leta 2025 pa na 40 vrečk na osebo.

Prvi ukrep za zmanjšanje uporabe teh vrečk je začel veljati januarja letos, ko so pri vseh trgovcih na blagajnah, tudi hitrih, postale plačljive. Za lahko nosilno plastično ali papirnato nosilno vrečko moramo na vsaki blagajni, tudi na hitrih, plačati od 10 do 25 centov.

Brezplačne ostajajo le zelo lahke plastične vrečke na oddelkih svežega sadja, zelenjave in delikates, ki so namenjene kupovanju nepredpakiranih izdelkov. Če boste to vrečko v trgovini uporabili za druge nakupe, jo boste morali na blagajni plačati. Podobno pravilo velja tudi za kupovanje na tržnicah, kjer smo opazili, da nekateri prodajalci namesto plastičnih vrečk že uporabljajo papirnate.

Če ciljev, ki smo si jih zadali, ne bomo dosegli, lahko pričakujemo popolno prepoved prodaje lahkih nosilnih vrečk. Zanimivo, da so ta ukrep že zdavnaj sprejeli v nekaterih državah tretjega sveta, kjer je bila težava onesnaževanja okolja s plastičnimi vrečkami izjemno pereča. V Bangladešu so uporabo lahkih plastičnih vrečk prepovedali že leta 2002, prepovedane so tudi v nekaterih afriških državah.

V parlamentu EU je v obravnavi zakonodajni predlog

Predlog naj bi začel veljati leta 2021, namenjen pa je zmanjšanju porabe in povečanju recikliranja plastike do leta 2030. Predlog vsebuje:

• Prepoved uporabe nekaterih izdelkov iz plastike. Prepoved bo veljala za vatirane palčke, jedilni pribor, krožnike, slamice, mešalne palčke za pijačo in palice za balone. Te izdelke bo treba izdelovati izključno iz bolj trajnostnih materialov. Plastični kozarci za enkratno uporabo so izvzeti, a le izvedbe, ki imajo na kozarec pritrjen pokrovček.
• Priporočilo za zmanjšanje uporabe nekaterih izdelkov iz plastike. Priporočilo se nanaša na izdelke za enkratno uporabo, kot so posode za živila in lončki za pijačo, ki jih je treba na prodajnih mestih zamenjati z alternativnimi izdelki. Če priporočilo ne bo imelo želenega učinka, sledi prepoved uporabe teh izdelkov.
• Navodilo za učinkovitejše zbiranje odpadnih plastenk. Do leta 2025 bomo morali posebej zbrati vsaj 90 odstotkov vseh plastenk, na primer z uvedbo kavcij. Plastičnih materialov je nekaj sto in vsako vrsto je treba zbirati ločeno, da se jo lahko reciklira. S programom zbiranja plastenk bi se lahko pomembno povečala ponovna uporaba plastike.
• Zahteva za označevanje določenih izdelkov. Za higienske vložke, vlažilne robčke in balone bo predpisano jasno in standardizirano označevanje, ki bo vsebovalo informacije o tem, kako je treba izdelek odlagati, informacije o negativnem okoljskem vplivu izdelka in prisotnosti plastike v njem.
• Poziv za ozaveščanje potrošnikov. Države članice bodo morale potrošnike ozaveščati o negativnem vplivu onesnaževanja okolja s plastičnimi izdelki za enkratno uporabo in z ribolovnim priborom.

Kaj je najmanj, kar lahko storimo sami?

Plastika, ki je ne kupimo in ne uporabljamo, je seveda najboljši trajnostni ukrep, a tudi z majhnimi spremembami vsakodnevnih navad lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju količin plastike v okolju.

• Za nakupe uporabljajmo embalažo iz obnovljivih virov (papir, les, bombaž in druga vlakna iz celuloze): vrečke, košare, torbe, nahrbtnike ...
• Če že uporabljamo plastične vrečke, jih uporabimo večkrat.
• Kupujmo hrano v večjih pakiranjih ali pa v trgovinah, kjer prodajajo živila v razsutem stanju.
• Ne kupujmo vode in pijač v malih plastenkah, ki jih nosimo s seboj. Raje si kupimo bidon iz stekla ali kovine, ki ga bomo lahko uporabljali vrsto let.
• Razmislite, ali res potrebujete kavo ali pijačo "to go" v plastični embalaži za enkratno uporabo.
• Pitje pijač po slamici – ali res ne gre brez nje?
• Preden kupite tekstilni izdelek iz plastičnega materiala, pomislite, da boste pri pranju v vodo spustili tudi mikroplastiko. Raje posezite po izdelku iz naravnega materiala.

Recikliramo (pre)malo plastike

Globalno gledano danes recikliramo le približno 20 odstotkov proizvedene plastike, največ v EU (okrog 30 odstotkov), na Kitajskem okrog 25 odstotkov, v ZDA pa le devet odstotkov. Znanstveniki predvidevajo, da je približno 30 milijonov ton na leto pristane v morju. Od leta 1950 do danes smo kumulativno reciklirali le okrog osem odstotkov plastike, drugo smo zavrgli ali sežgali.

Vir: Zeleni planet

Avtorica: Marjana Peterman