Bivalni prostori - kako se zaščititi pred poletno vročino?

6. julij 2023

Vremenoslovci pravijo, da nas letos prava poletna vročina in vročinski valovi čakajo šele v drugi polovici poletja. A to ne pomeni, da se živo srebro ne bo povzpelo čez 30 °C že prej. In kako se zaščititi pred vročino, ko ta pritiska v bivalne prostore? Pomagajo notranja in zunanja senčila, zaščitne folije, ventilatorji, klimatske naprave in klimatski sistemi.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Učinkovitost vsega naštetega je seveda v veliki meri odvisna od arhitekturne zasnove hiše oziroma stavbe, njenega toplotnega ovoja, senčenja, pasivnega hlajenja, naravnega prezračevanja v nočnih in jutranjih urah, števila toplotnih virov v prostorih in še bi lahko naštevali. 

Vročina naj ostane zunaj

Vse to so vedeli že naši predniki. Na Gorenjskem, Dolenjskem in Tolminskem, denimo, so hiše gradili iz naravnih gradiv, z majhnimi zasenčenimi okni in s senom na podstrehi – poleti je (bilo) v njih prav prijetno.

Tudi v toplejših predelih so gradili masivne hiše, ki so bile poleti čez dan prijetno hladne, če so jih stanovalci ponoči primerno ohladili. Drugod so pregrevanje preprečevali še z nadstrešnicami na južni strani hiše in s polkni na okenskih odprtinah.

Sodobna gradnja temelji na strogih zakonodajnih zahtevah

Medtem ko je tradicionalna gradnja slonela na dobri praksi, sodobna temelji na strogih zakonodajnih zahtevah. S sodobnimi gradbenimi materiali in konstrukcijami je mogoče zagotoviti kakovostno bivanje tako pozimi kot poleti.

Največ težav s pregrevanjem je danes v stavbah, zgrajenih v drugi polovici prejšnjega stoletja. Okrog leta 1960 je bila namreč gradbena zakonodaja občutno milejša kot dve desetletji pozneje na primer. Od leta 2021 pa morajo biti vse nove stavbe skoraj ničenergijske.

To pomeni, da za delovanje potrebujejo zelo malo energije, ta pa je v čim večji meri proizvedena iz obnovljivih virov, na kraju samem (sončna elektrarna na strehi, denimo), v bližini ali nekje daleč.

Napušči in nadstrešnice ščitijo pred soncem

Sodobna arhitektura družinskih hiš je zelo raznolika in se nemalokrat oddaljuje od dobrih praks tradicionalne gradnje. Novogradnje so denimo pogosto brez napuščev, katerih naloga je ne samo zaščita zunanjih sten in stavbnega pohištva pred dežjem in vlago, ampak tudi zaščita bivalnih prostorov pred vdorom sončnih žarkov, še zlasti, če ima hiša velike zastekljene površine, skozi katere lahko kljub kakovostni zasteklitvi prodre največ vročine.

ZPS nasvet

Napušči, nadstrešnice, pergole na terasi in podobna nadkritja na južni strani ščitijo hišo pred visokim poletnim soncem in po drugi strani dopuščajo pasivno ogrevanje z nizkim zimskim soncem. Na ta način lahko poleti prihranimo precej energije za hlajenje (pozimi pa za ogrevanje). 

Toplotni ovoj: druga obrambna linija

Hiša, ki ima dobro toplotno izolirano fasado in streho, se poleti občutno manj segreva kot tista brez izolacije. V kombinaciji s kakovostno vgrajenim stavbnim pohištvom je tudi bolje zaščitena pred prepihom, saj ni razpok v konstrukciji, skozi katere bi v poletni vročini prodiral vroč zrak.

Kljub še tako dobremu toplotnemu ovoju pa ne smemo pozabiti na okenska senčila (najbolj učinkovita so zunanja), ki naj bodo podnevi spuščena, zvečer oziroma ko se shladi, pa jih dvignemo in na stežaj odpremo vsa okna, da se prostori temeljito prezračijo.

Zelena fasada: idealna za hlajenje v mestih

Hišo pred pregrevanjem (in deloma pred zimskim mrazom) učinkovito varuje zelena fasada. Idealna je za stavbe v mestih, kjer je poleti temperatura zaradi razgretega asfalta in betona tudi za več kot 10 stopinj Celzija višja kot na podeželju.

Deluje kot naravna klimatska naprava: rastline v poletni vročini v okolico oddajajo vodo, ki hladi ozračje, poleg tega zagotavljajo senco, ščitijo tudi pred točo, "lovijo" prašne delce in predelujejo agresivne snovi iz ozračja, pa še žuželkam zagotavljajo življenjski prostor. 

Zelenje fasadi ne škodi, temveč jo ščiti, saj zid ohranja suh in posledično bolj trajen. Zaradi manjšega nihanja temperature in občutno manjšega vpliva UV-žarkov se namreč upočasni razpad materialov. 

Temperatura na površini z zelenjem obraslega zidu niha od minus 5 do plus 25 °C, na golem zidu pa od minus 15 do plus 60 °C. 

ZPS nasvet

Plezalke (divja trta, bršljan …) se s posebnimi oprijemalkami same oprimejo fasadne obloge, medtem ko vzpenjalke (vinska trta, vrtnice vzpenjalke, nekatere vrste sadnega drevja …) potrebujejo leseno, kovinsko ali žično konstrukcijo, po kateri se vzpenjajo.

Kakovostna zasteklitev 

Velike zastekljene površine na južni strani so z arhitekturnega vidika nekaj posebnega, v hišo prepuščajo veliko dnevne svetlobe in omogočajo čudovite razglede. V kolikšni meri bodo sončni žarki, ki prodirajo skoznje, ogreli bivalne prostore, je odvisno od toplotnozolacijskih lastnosti oken.

Za novogradnjo je logična izbira trislojna zasteklitev, ki ponuja najboljšo toplotno izolativnost, medtem ko so pri prenovah pogostejša izbira dvoslojna okna. Pregrevanja bo seveda manj tudi ob ustreznem senčenju (zunanja senčila, napušč, nadstrešnica). 

Zaščitna folija: odbija sončne žarke 

Na zunanjo stran strešnih oken je smiselno nalepiti zaščitno folijo, ki odbija večino sončnih žarkov. Naši kolegi iz nemške potrošniške organizacije so z meritvami ugotovili, da se lahko slabo neizoliran podstrešni prostor s štirimi kvadratnimi metri strešnih oken brez zunanjih senčil v poletni vročini segreje tudi do 56 stopinj Celzija.

Temna zaščitna visokoodbojna folija najvišjo temperaturo zniža na 34 stopinj Celzija. Enaka zaščitna folija na fasadnem oknu na južni strani je nekoliko manj učinkovita, kljub temu število ur pregrevanja prostora še vedno zmanjša za skoraj dve tretjini.

Pomanjkljivost folij se pokaže pozimi: poleg toplote odbijajo tudi svetlobo, zato bo treba ob že tako kratkih dnevih še prej prižgati luč, predvsem pa preprečujejo pozimi zaželeno pasivno ogrevanje z zimskim soncem.

ZPS nasvet

Močan odsev zaščitne folije na strešnem oknu ne moti nikogar, drugače pa je, če je nameščena na fasadnem oknu. V tem primeru je lahko moteča za sosede, zato je boljša izbira manj odsevna zaščitna folija. Pogled skozi okno skoraj ni zamegljen in barve so naravne. 

Rolete: zaščita pred vročino (in vlomilci)

Rolete so eno najbolj vsestranskih senčil. Spuščene so najboljša zaščita pred vetrom, dežjem, snegom, točo, premočno dnevno svetlobo, zimskim mrazom in vročino. Poleg tega vlomilcem otežijo delo, saj podaljšajo čas vloma.

V vročih dneh prepuščajo le toliko sončnih žarkov, kolikor želimo, po potrebi lahko prostor z njimi popolnoma zatemnimo. Idealno je, če vgradnjo oziroma namestitev rolete načrtujemo že ob gradnji hiše, v tem primeru je roletna omarica skrita v zidu, zato je njena toplotna izolativnost zelo pomembna.

Povsem preprosto jih je vgraditi tudi naknadno, le da bo v tem primeru roletna omarica vidna, stranska vodila pa privijačena na fasado ali okenski okvir.

Žaluzije: najbolj učinkovite so zunanje

Odvisno od položaja lamel omogočajo jasen pogled tudi ko sije sonce. Optimalno zaščito pred vročino zagotavljajo zunanje žaluzije, ki so dober toplotni izolator, saj prestrezajo in do določene mere odbijajo sončne žarke, s čimer preprečujejo segrevanje stekla in neposreden vdor vročine v notranjost.

Z obračanjem lamel uravnavamo količino svetlobe v prostoru, lamele v stranskih vodilih in z zaobljenimi robovi prenesejo tudi močne sunke vetra. Nameščene na notranji strani okna so manj učinkovite, saj sončni žarki prehajajo skozi steklo in posledično grejejo prostor.

Podobno velja za druga notranja senčila: pri preprečevanju vdora vročina v prostor so neučinkovita, medtem ko pozimi zmanjšujejo osončenost in dodatno izboljšajo toplotno izolativnost.

Tende, jadra, senčniki: senca po potrebi 

Tende ali markize so primerne zlasti za senčenje teras in balkonov ter prostorov za njimi. Montaža na steno je lahko, odvisno od velikosti in teže tende, izziv tudi za strokovnjake.

Ne nazadnje mora konstrukcija, ki je običajno iz aluminija, vzdržati vsaj šibek veter, medtem ko je treba v primeru močnejšega vetra in neurja tendo zložiti, pa naj bo klasična, torej v osnovni izvedbi z raztegljivimi rokami, ali kasetna, ki ponuja dodatno zaščito za platno in se zloži oziroma navije v omarico.

Pomembno je, da je platno iz debelejše in trpežne tkanine, namenjene zunanji uporabi, torej vodoodbojno ter UV- in vodoodbojno.

Z vidika konstrukcije so manj zapleteni običajni senčniki (marele), jadra in ponjave, ki imajo podoben učinek senčenja in so prav tako primerni so za terase in balkone. 

ZPS nasvet

Markize, jadra in senčniki so dobra izbira, če smo čez dan veliko doma, saj je treba ta senčila v primeru neurja pospraviti oziroma zložiti. Za tiste, ki so veliko zdoma, so primernejša daljinsko in vremensko vodena senčila.

Prezračevanje z odpiranjem oken

Vročino, ki je prišla v hišo, moramo spraviti ven. To najlažje in najučinkoviteje storimo tako, da ponoči, ko se shladi, ali zgodaj zjutraj odpremo vsa okna, da naredimo prepih in omogočimo izmenjavo zraka.

Naravno prezračevanje je precej učinkovito, toliko bolj, če lahko odpremo še strešna okna, skozi katera se iz prostorov odvaja topel zrak, hladen pa doteka skozi okna v kleti ali pritličju. 

ZPS nasvet 

Na stežaj odprta okna vabijo komarje, zato jih zaščitimo s komarniki. »Na kip« odprta okna pa vabijo vlomilce. Tista v kleti ali pritličju je zato priporočljivo zavarovati z rešetkami ali kakšnim drugim mehanskim varovalom.

Mehansko prezračevanje: vedno svež zrak

Če dotoka svežega in hladnega zraka ne moremo zagotoviti z naravnim prezračevanjem, je rešitev prezračevalni sistem, ki bo poskrbel za nadzorovano prezračevanje. Pri centralnem sistemu so iz ene večje enote (rekuperatorja) speljane cevi za dovod in odvod zraka do vseh prostorov v hiši ali stanovanju.

Cevi so lahko speljane po zunanji strani hiše pod toplotno izolacijo ali v notranjosti pod ploščami za talno gretje, spuščenim stropom ipd. Največkrat se vgrajuje v novogradnje, v obstoječe hiše bolj redko, običajno v primeru celovite energijske prenove.

S časovnim krmiljenjem lahko optimalno izkoristimo nočni hlad. Prezračevanje z vračanjem odpadne toplote (rekuperacijo) je v kurilni sezoni energijsko učinkovito, v največji vročini pa morda ne bo zadoščalo, če sistem ni dovolj zmogljiv. 

Decentralni sistem prezračevanja je sestavljen iz več posameznih enot, katerih delovanje uravnava centralna regulacija glede na razmere v posameznih prostorih. Primeren je tudi za obstoječe hiše in stanovanja, v katerih ne želimo večjih gradbenih posegov. Tudi tukaj je na voljo različica z rekuperacijo, sestavljena iz več dvosmernih (reverzibilnih) enot na zunanjih stenah posameznih prostorov v hiši ali stanovanju. 

Za prezračevanje zgolj enega prostora lahko poskrbi lokalno prezračevanje – skozi eno enoto, montirano na zid, se po eni cevi izrabljen zrak odvaja iz prostora, po drugi pa vstopa svež zrak. Vendar poleti vstopa vroč zrak, saj ga nič ne ohladi, zato je lokalni prezračevalni sistem v poletni vročini čez dan neučinkovit.

Prenosna klimatska naprava: izhod v sili

Praktična rešitev za hlajenje prostorov povsod tam, kjer ni možnosti za namestitev stenske različice. Dejstvo pa je, da so vse, brez izjeme, energijsko zelo potratne in tudi precej glasne.

Naši testi so pokazali tudi druge pomanjkljivosti, na katere proizvajalci le redko opozorijo, kot so neenakomeren pretok hladnega zraka v prostoru, neenakomerna porazdelitev temperature, bolj ali manj zahtevno praznjenje posode z vodo in druge, zato velja nasvet, da naj bo odločitev zanjo le izhod v sili. 

Celoten mehanizem za hlajenje je v enem ohišju, iz katerega vodi gibljiva cev za odvod odpadnega toplega zraka, ki jo običajno speljemo skozi (odprto) okno. S tem je povezana tudi največja pomanjkljivost teh naprav – vdor toplega (vročega) zunanjega zraka v prostor, ki ga hladimo.

Cev je bolje usmeriti skozi zidno rešetko ali odprtino v zidu (npr. zračnik), kar pa pogosto ni mogoče (če bi bilo, bi verjetno razmislili o stenski klimatski napravi).

Sobni ventilator: navidezni občutek hladu

Občutek svežine v poletni vročini si lahko poskušamo pričarati s sobnim ventilatorjem. Medtem ko klimatska naprava prostor hladi, ventilator samo »meša« zrak v prostoru oziroma povzroči njegovo gibanje. Temperatura zraka se prav nič ne zniža, res pa je, da na koži občutimo hlad, ko smo v dosegu delovanja ventilatorja.

Zunaj njegovega dosega ne občutimo nobene razlike. A poglejmo s pozitivne plati: v primerjavi s klimatsko napravo so cenejši, porabijo manj energije in so praktični za uporabo. Postavimo jih lahko kamor koli, po potrebi brez težav premaknemo drugam, ko vročina popusti, pa pospravimo v škatlo in odnesemo v klet. 

Na voljo so namizni, talni in stolpni ventilatorji, med katerimi so zelo preprosti modeli, pa tudi takšni z dodatki, kot so daljinski upravljalnik, časovnik ter funkcije za povečevanje in zmanjševanje pretoka zraka.

Večina namiznih in stoječih modelov deluje na klasičen način z lopaticami, kot nagiba pa je mogoče nastaviti tako, da pihajo navzgor ali navzdol, levo ali desno. Stolpnih modelov, ki z valjem, podobnim kolesu z lopatico, na zadnji strani sesajo zrak in ga spredaj izpihujejo, zaradi njihove konstrukcije ni mogoče nagibati. 

Stenska klimatska naprava: tišja in bolj učinkovita

Če želimo pregnati vročino iz bivalnih prostorov, potrebujemo več kot le ventilator ali prenosno klimatsko napravo. V poletni vročini so zato postale nepogrešljive stenske klimatske naprave, ki zagotovijo prijetno temperaturo ter svež, čist in ravno prav vlažen zrak. Tudi te niso brez pomanjkljivosti, predvsem le odpravljajo simptome vročine, ne pa tudi vzrokov zanjo.

Pred nakupom bi morali izkoristiti vse druge možnosti, kot so primerna arhitekturna zasnova, senčenje in naravno prezračevanje v nočnih in jutranjih urah, pasivno hlajenje ipd. 

So pa sodobne klimatske naprave vedno bolj učinkovite in dosegajo čedalje boljše izkoristke, zato ob pravilni uporabi in rednem vzdrževanju praviloma ne povzročajo visokih stroškov za električno energijo.

Koliko energije bo naprava porabila za delovanje, je sicer odvisno od več dejavnikov, kot so velikost prostora, v katerem bo nameščena, njegove osončenosti, toplotnega ovoja stavbe, drugih virov toplote v prostoru, kako pogosto bo delovala, kakšne so zunanje temperature, ali jo bomo uporabljali samo za hlajenje ali tudi za ogrevanje ...

Ali ste vedeli?

Učinkovite načine hlajenja stavb brez zapletene tehnologije so poznali že v preteklosti.

• V starem Egiptu so na privetrni strani stavbe čez odprta okna obesili trsje in ga vlažili z vodo. 
• V starem Rimu so v stene stavb napeljali cevi, po katerih je krožila voda in hladila prostor. 
• Ena najbolje ohranjenih stavb starega Rima, Panteon, je naravno hlajen z nočnim prezračevanjem.
• Že na Srednjem vzhodu so poznali t. i. adiabatni sistem hlajenja – posredno hlajenje z izhlapevanjem vode in s prezračevanjem, ki ga ustvarja veter. Takšni sistemi še danes učinkovito prezračujejo in brez elektrike hladijo stavbe po naravni poti. 

Avtorica: Barbara Primc