Spletna stran Zveze potrošnikov Slovenije je zaznala, da uporabljate star brskalnik s katerim ogled strani ni možen. Za ogled prosimo naložite sodoben brskalnik ali posodobite obstoječega.

Zveza potrošnikov Slovenije

10. februar 2020

Ni dvoma, da je naravna kozmetika v zadnjih letih zelo priljubljena in da smo potrošniki zanjo pripravljeni plačati več. Na trgovskih policah brez težav najdemo številne izdelke, ki z embalažo sporočajo, da so `naravni´, da vsebujejo izvlečke različnih rastlin ali sestavine naravnega izvora. S pogledom na embalažo dobimo občutek, da so bili pripravljeni skorajda v babičini kuhinji, dodano sivko so nabirale pridne roke na poljih Provanse, voda, ki je v izdelku, pa je pritekla naravnost izpod Alp.

Predpisov, ki bi enotno urejali področje označevanja naravne kozmetike, ni, zato tudi ni jasnih pogojev, ki bi določali, kakšna mora biti sestava kozmetičnih izdelkov, na kakšen način morajo biti izdelani ali v kakšni embalaži morajo biti, da bi jih lahko proizvajalci označili kot `naravne´ ali `ekološke´.

Dokler nimamo zakonodajnih predpisov, ki bi jasno določali pogoje, se lahko opremo na certifikate – a tudi to ni povsem preprosto, saj je samo na evropskem trgu približno 30 (bolj ali manj zanesljivih) certifikatov. V prispevku podrobneje predstavljamo največje in najbolj uveljavljene sheme označevanja, predstavljene certifikate pa tudi najpogosteje najdemo na kozmetičnih izdelkih v naših trgovinah.

Neobvezne smernice

Evropsko združenje proizvajalcev kozmetičnih izdelkov (Cosmetics Europe) je v sicer neobveznih smernicah za označevanje kozmetičnih izdelkov zapisalo, da naj bodo (naravni) kozmetični izdelki predstavljeni tako, da je jasno, ali se (z dokazi podprte) trditve nanašajo na celoten izdelek ali zgolj na sestavino ali embalažo. Morebitne okoljske trditve pa naj se nanašajo na točno določen izdelek in naj bodo uporabljene v ustreznem kontekstu.

Poleg tega so pripravili kratko pojasnilo o pomenu izrazov `naravno" in `ekološko´ na kozmetičnih izdelkih: izraz `naravno´ se nanaša na izvor sestavin ali na sestavo izdelka, medtem ko izrazi `ekološko´, `bio´ ali `organsko´ pomenijo, da so surovine izdelane v skladu s specifičnimi pravili in zahtevami. Zahteve za oznako `naravno´ in/ali `organsko´ na kozmetičnih izdelkih v različnih državah interpretirajo različno, ker so različne organizacije vzpostavile svoje standarde in sisteme certificiranja.

Ekološki certifikati: kaj je prepovedano?
Iz opisov certifikatov lahko razberemo, da imajo veliko skupnega. Uporaba naslednjih sestavin je v naravni kozmetiki prepovedana:

  • sintetični konzervansi,
  • mineralna olja in silikoni,
  • polietilen glikoli (PEG),
  • sintetična barvila in dišave,
  • gensko spremenjeni organizmi (GSO).

Kaj določa standard ISO
Smernice evropskega združenja proizvajalcev kozmetičnih izdelkov med drugim napotujejo na standard ISO 16128, ki določa, kdaj lahko proizvajalci za kozmetični izdelek uporabijo izraz `naraven´ (natural) in kdaj `ekološki´ (organic). Ob objavi leta 2017 je ta standard sprožil številne (negativne) odzive, predvsem med proizvajalci certificirane ekološke kozmetike, nekaterimi najbolj prepoznavnimi ponudniki certifikatov, pa tudi med potrošniškimi organizacijami, saj je, namesto da bi razjasnil oziroma uredil področje označevanja naravne kozmetike, odprl številna nova vprašanja.

Skladno s tem standardom je sestavina lahko označena kot `naravna´, če vsebuje več kot 50 odstotkov naravne surovine. Kako je pridobljena druga polovica in kakšna naj bi bila celotna sestava izdelka, pa ta standard ne določa, torej lahko izdelek vsebuje tudi neželene kemikalije, na primer propilparaben. Prav tako skoraj ne omejuje uporabe mineralnih olj (v izdelkih, ki po tem standardu nosijo oznako »naravno«, jih je lahko do 49 odstotkov) in ne prepoveduje uporabe gensko spremenjenih surovin.

V okviru certificiranja tudi ni nadzora nad tem, ali je surovina res naravnega izvora in kolikšen je delež takšne surovine. Postopek torej temelji zgolj na zaupanju do proizvajalcev.

Kako prepoznamo naravno in ekološko kozmetiko?
Dokler nimamo zakonodajnih predpisov, ki bi jasno določali pogoje, se lahko opremo na certifikate – a tudi to ni povsem preprosto, saj je samo na evropskem trgu približno 30 (bolj ali manj zanesljivih) certifikatov. V prispevku podrobneje predstavljamo največje in najbolj uveljavljene sheme označevanja, predstavljene certifikate pa tudi najpogosteje najdemo na kozmetičnih izdelkih v naših trgovinah.

ecocertEcocert 
(ecocert.com)
Spada med `stroge´ certifikate, še posebej zato, ker nosilce certifikata nadzorujejo tudi po podelitvi znaka, kar pri vseh znakih ne velja.

Kdo ga podeljuje: Ecocert, akreditirani organ za podeljevanje certifikatov iz Francije. Certifikate podeljujejo več kot 30 let, od leta 2003 tudi takšnega za naravno in ekološko kozmetiko.

Zahteve: Podeljujejo dva certifikata: `naravni´ ali `naravni in ekološki´ kozmetični izdelek. Če želi proizvajalec pridobiti certifikat za `naravni in ekološki´ izdelek, mora biti vsaj 95 odstotkov sestavin pridobljenih z ekološko kmetijsko pridelavo s certifikatom, v izdelku s certifikatom `naravni´ pa mora biti takšnih sestavin najmanj 50 odstotkov.

Kaj ni dovoljeno: Med drugim etoksilirane sestavine, glikoli, parabeni in umetne dišave oziroma parfumi.

cosmebioCosmebio 
(cosmebio.org)
Cosmebio je neprofitno združenje različnih podjetij in ustanov, združenje samo po sebi ne podeljuje certifikatov, v postopek pridobitve in podeljevanja certifikatov so vključena tri akreditirana certifikacijska telesa: Bureau Veritas, Cosmecert in Ecocert. Certifikat lahko pridobijo le člani združenja, podeljujejo ga od leta 2003.

Zahteve: 95 odstotkov sestavin mora biti iz ekološke pridelave s certifikatom.

Kaj ni dovoljeno: Kemična sinteza sestavin, petrokemični derivati. Sestavine ne smejo biti strupene za ljudi in vodne živali in ne smejo biti obsevane. V teh izdelkih ni parafina, naftnih derivatov, silikona, formaldehida, klorovih derivatov, različnih polietilen glikolov (PEG), parabenov, fenoksietanola, sintetičnih dišav in umetnih barvil, gensko spremenjenih organizmov, dietilftalata, nitro mošusa. Posebnost standarda je, da morajo biti sestavine na izdelkih, ki jih po evropski zakonodaji označujejo po enotni nomenklaturi INCI v angleškem jeziku, prevedene v potrošniku razumljiv jezik.

cosmoscCosmos 
(cosmos-standard.org)
Leta 2002 se je pet organizacij za podeljevanje certifikatov (BDIH, Soil Association, Ecocert, Cosmebio in ICEA) združilo in vzpostavilo enotni standard Cosmos (CosMetic Organic and Natural Standard). Nacionalne standarde so združili v en sam, vseevropski standard, ki zajema delitev na naravno in ekološko (bio, organsko) kozmetiko tako, kot to predpisujejo že posamezni standardi vseh ustanoviteljev. Konec leta 2016 je Cosmos postal skupni veljavni standard članic združenja.

NaTrue se zavzema za strožja merila, kot jih določa Cosmos, zato se tej pobudi ni želel pridružiti.

Zahteve: 95 odstotkov sestavin mora biti iz ekološke kmetijske pridelave s certifikatom, v izdelku mora biti najmanj 20 odstotkov ekoloških sestavin s certifikatom (delež vključuje tudi vodo). Največja dovoljena uporaba sintetičnih sestavin je 5 odstotkov.

soilassocSoil Association 
(soilassociation.org)
Kdo ga podeljuje: Zasebno britansko združenje, ustanovljeno leta 1946, je največji podeljevalec ekoloških certifikatov v Veliki Britaniji, med drugim podeljujejo certifikate za hrano in pijačo, tekstilne izdelke in od leta 2002 tudi za kozmetiko.

Zahteve: Sestavine morajo biti biološko razgradljive, ne smejo negativno učinkovati na okolje in morajo opraviti toksikološke teste. Če kozmetični izdelek vsebuje le 70 odstotkov sestavin, pridobljenih z ekološko kmetijsko pridelavo s certifikatom, ga lahko poimenujejo kot "izdelan iz x % ekoloških sestavin", če vsebuje 95 odstotkov ekoloških sestavin, ga lahko poimenujejo `ekološki kozmetični izdelek´ (angleško organic).

Izdelek pridobi certifikat, če vsebuje najmanj 70 (oziroma 95) odstotkov sestavin iz ekološke kmetijske pridelave in največ do 5 odstotkov sintetičnih snovi.

Kaj ni dovoljeno: Mineralna in hidrogenirana olja, kemikalije iz petroleja, heksana, sintetične dišave in barvila, parabeni (metil-, propil-, butil-, etilparaben), sulfati (natrijev lavril sulfat ...), glikoli, DEA, MEA, TEA.

ikcStandard IKC
Slovenski certifikat.
Kdo ga podeljuje: Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru (UM).
Vse certificirane proizvajalce redno (letno) kontrolirajo, kar je podlaga za podaljšanje veljavnosti certifikata. Prav tako izvajajo ponovne kontrole, ki so izbrane naključno ali ciljno. Izdelke testirajo tudi na morebitno vsebnost nedovoljenih sestavin.

Zahteve: Kozmetika ima lahko oznako `naravna kozmetika´, če je 95 odstotkov sestavin naravnih, proizvajalec lahko dodatno uporabi do največ 5 odstotkov dovoljenih sintetičnih sestavin. Delež naravnih sestavin iz certificirane ekološke pridelave ni določen, je pa zaželeno, da jih proizvajalci v proizvodnjo vključijo čim več. `Ekološka kozmetika´ vsebuje najmanj 95 odstotkov naravnih sestavin, od katerih mora najmanj 95 odstotkov sestavin kmetijskega porekla izhajati iz certificirane ekološke pridelave, sestavin sintetičnega izvora je lahko največ 5 odstotkov. Prav tako je s standardom določen tudi minimalni delež ekoloških sestavin v končnem kozmetičnem proizvodu.

Kaj ni dovoljeno: Med drugim sintetične arome, dišave in eterična olja, sintetična topila, parabeni, etoksilirane sestavine, GSO, sestavine, pridobljene z ekstrakcijo živali.

bdihBDIH 
(kontrollierte-naturkosmetik.de)
Zelo razširjen, a ne spada med najbolj `stroge´ certifikate.
Kdo ga podeljuje: Nemška zveza proizvajalcev in trgovcev zdravil, prehranskih dodatkov in izdelkov za nego telesa (BDIH).

Zahteve: Smernice zveze med drugim določajo, da morajo biti uporabljene surovine iz ekološke pridelave (kontrolirane biološke pridelave) ali z biološko kontroliranih divjih rastišč, proizvajalci morajo zagotavljati sledljivost, vendar ni določeno, kakšen delež teh surovin mora biti iz kontrolirane pridelave.

Nekatere snovi so dovoljene, a nadzorovane (med drugim olja, voski, lecitin, lanolin), dovoljena je tudi uporaba naravnih konzervansov in konzervansov, podobnih naravnim (med drugim benzil alkohol, benzojska kislina ter njene soli in estri, salicilna kislina in njene soli, sorbična kislina in njene soli). Proizvodni proces posameznega izdelka poteka po nadzorovanih postopkih, ki so pogoj za pridobitev certifikata.

Kaj ni dovoljeno: Med drugim etoksilirane snovi, organsko-sintetična barvila, parafini, drugi proizvodi iz petroleja in silikona ter umetne arome.

natrueNaTrue 
(natrue.org)
Za izdelke z dvema in tremi zvezdicami je `strožji´ od certifikata BDIH. Po tem standardu voda ne spada med naravne sestavine.
Kdo ga podeljuje: Mednarodna neprofitna organizacija, v katero so združeni nekateri proizvajalci naravne kozmetike (The International Natural and Organic Cosmetics Association).

Zahteve: Pravila določajo, katere surovine lahko proizvajalci uporabljajo in kakšni morajo biti proizvodni postopki. Podeljevanje poteka v treh stopnjah: na prvi stopnji so izdelki, izdelani v skladu s standardom BDIH (ena zvezdica, naravna kozmetika), na drugi stopnji so izdelki, ki vsebujejo vsaj 70 odstotkov ekološko pridelanih surovin (dve zvezdici, naravna in ekološka kozmetika), na tretji stopnji pa so izdelki, izdelani iz 95 odstotkov surovin iz ekološke pridelave (tri zvezdice, ekološka kozmetika). Pri proizvodnji surovin in sestavin so dovoljeni fizikalni procesi (stiskanje, kondenzacija, sušenje ipd.). Za vse tri ravni standardov je dovoljeno uporabiti od 5 do 15 odstotkov sestavin, ki niso naravnega izvora. V kozmetičnih izdelkih lahko uporabijo le popolnoma razgradljiva čistila in le naravne konzervanse.

Kaj ni dovoljeno: Med drugim GSO, klor, obsevanje sestavin ali izdelkov, sintetično pridobljene dišave.

ekokozmetika

Najpogostejši triki proizvajalcev
Proizvajalci poskušajo potrošnike na različne načine prepričati, da posežejo po njihovih izdelkih. Ker na področju naravne in ekološke kozmetike ni jasnih pravil, je prostora za različne `kreativne´ rešitve veliko. Navajamo nekaj takšnih primerov.

`Bio´ v imenu izdelka
Navedba "bio" ni prepovedana, čeprav izdelek nima katerega izmed certifikatov, ki označujejo ekološko kozmetiko. Na ime izdelka se zato sploh ne moremo zanesti, preveriti je treba, ali je na embalaži naveden tudi kakšen certifikat.

Rastlinski izvlečki
Z zeleno barvo embalaže, slikami cvetov in listov blagodejnih rastlin ali sadja ter z izrazi `herbal´ ali `natur´ v imenu proizvajalci namigujejo, da so v izdelku sestavine naravnega izvora.

Veliki napisi "brez"
Če je izdelek na primer "brez silikonskih olj" ali "brez parabenov", še ne pomeni, da je naraven.

`Naravna voda´
Več vode, bolj naravno? Po standardu ISO lahko proizvajalci dodano vodo, ki jo vsebuje večina kozmetičnih izdelkov (najdete jo na seznamu INCI kot Aqua in je največkrat kar na prvem mestu), označijo kot naravno sestavino. Tako smo na izdelku, ki je vseboval 63 odstotkov vode, prebrali trditev posebej domiselnega proizvajalca, da je "97 odstotkov sestavin naravnega izvora".

Avtorica: Urša Šmid Božičevič

Umik in odpoklic izdelkov

Več

Ostanite obveščeni

Spremljajte novosti, članke in obvestila ZPS - prijavite se na tedenske novičke. Vaši osebni podatki bodo varovani v skladu z Zakonom o varovanju osebnih podatkov. Od prejema novičk se lahko kadarkoli tudi odjavite.

ČLANI ZPS VEDO VEČ

SPOZNAJTE PREDNOSTI ČLANSTVA