Spletna stran Zveze potrošnikov Slovenije je zaznala, da uporabljate star brskalnik s katerim ogled strani ni možen. Za ogled prosimo naložite sodoben brskalnik ali posodobite obstoječega.

Zveza potrošnikov Slovenije

Pohištvo in oprema
Pohištvo in oprema
16. junij 2020

Deklaracije praviloma ne omogočajo pravilne izbire. Čedalje več ljudi vsaj nekaj sezonske zelenjave, zelišča in tudi kakšno sadje pridela v loncih in koritih na balkonih ali terasah. Zemlja z vrta za to pogosto ni primerna, saj ima premalo humusa, je trda, zbita, lahko tudi osiromašena. Primernejša izbira so lahko substrati, a le, če so dovolj kakovostni. Ponudba v trgovskih in vrtnih centrih ter vrtnarijah je velika, izbira ustreznega pa vse prej kot preprosta, saj med informacijami na embalaži oziroma deklaracijah manjka za potrošnika najpomembnejši podatek – o vsebnosti onesnaževal, predvsem težkih kovin.

Kakovosten substrat za gojenje zelenjave je primerne strukture in ustrezne kislosti (pH), vsebuje aktivne sestavine, zlasti rastlinska hranila in primerno organsko snov, predvsem pa ne vsebuje težkih kovin v tako velikih količinah, da že delujejo kot onesnaževala. Podatke o vsem naštetem bi pričakovali na embalaži, a je tokratni tržni pregled 16 vzorcev univerzalnih substratov za gojenje zelenjave v loncih, koritih ali visokih gredah pokazal, da so velikokrat pomanjkljivi.

Če informacije, ki jih iščemo na embalaži, razvrstimo po pomembnosti, si sledijo takole: 1) hranila (dušik, fosfor, kalij, žveplo, magnezij, kalcij), 2) kislost substrata (pH) in 3) vsebnost onesnaževal (predvsem težkih kovin in organskih onesnaževal) ter primesi (plastika in drugi antropogeni materiali oziroma ostanki smeti).

Nekateri proizvajalci kot namen uporabe substrata navajajo in poudarjajo zgolj `za visoke grede´, `za balkon, vrt in visoke grede´, `za nasaditev cvetličnih lončkov in korit´, `za setev´, ne pa tudi, da je namenjen za pridelavo zelenjave oziroma hrane, kar je nujna in nedvoumna navedba uporabe. Po besedah dr. Boruta Vrščaja, predstojnika Oddelka za kmetijsko ekologijo in naravne vire na Kmetijskem inštitutu Slovenije in izrednega profesorja na Visoki šoli za varstvo okolja, lahko namreč v visokih gredah gojimo tudi okrasne rastline, zemlja za setev, na primer, pa ni nujno primerna tudi za pridelavo: "Ni pomemben način pridelave, torej visoka, greda, lonci, rastlinjak ali vrt. Pomembno je, kaj pridelujemo. Pri okrasnih rastlinah so lahko varnostni standardi glede vsebnosti onesnaževal tudi manj strogi. Ko gre za hrano ljudi in živali, posebej v primeru listnate zelenjave (npr. solata), pa so tveganja zaradi onesnaženih substratov lahko občutna. V smislu varstva potrošnika zato na deklaracijah ne sme biti manjkajočih, zavajajočih in dvomljivih zapisov."

Za nobenega ne moremo trditi, da je neoporečen
Med 16 vzorci, ki smo jih kupili v večjih trgovskih in vrtnih centrih, ni niti enega, za katerega bi lahko na podlagi deklaracije sklepali, da je s stališča vsebnosti onesnaževal neoporečen in torej varen za uporabo v skladu z namenom. Glede na poreklo glavnine vhodne surovine (največkrat šota) bi lahko zgolj pogojno sklepali, da je substrat neoporečen, vendar zagotovila za varno uporabo potrošnik ne dobi – podatek o vsebnosti težkih kovin smo namreč na embalaži iskali zaman. Le pri enem (Homeogarden Substratica) smo našli navedbo, da »ne vsebuje težkih kovin, ki bi presegale dovoljene mejne vrednosti«, nič pa o tem, za katere težke kovine gre in kakšne so mejne vrednosti. Za označevanje si zato prav vsi pregledani vzorci – ne glede na to, kako izčrpne so bile druge informacije – zaslužijo oceno pomanjkljivo.

Vsak substrat ni primeren za vzgojo zelenjave in zelišč
Substrat ni zemlja, je le njen nadomestek in le če je dovolj kakovosten, lahko vanj rastline sadimo neposredno. Pri tem je treba poudariti, da substrati, namenjeni vzgoji okrasnih rastlin, niso primerni tudi za vzgojo zelenjave in zelišč, saj lahko vsebujejo težke kovine in druge zdravju škodljive snovi, ki prehajajo v rastline in nato v človekovo telo. Posledica večletne uporabe takšnih substratov in njihovega odlaganja na domačem kompostu so presežene vrednosti težkih kovin v pridelani zelenjavi.

Na deklaracijah substratov, ki jih kupujemo za dodajanje tlom za pridelavo hrane, bi torej upravičeno pričakovali podatek o vsebnosti onesnaževal. Izraziti onesnaževalec je kadmij, druge težke kovine (cink, bor, železo, baker …) so v zelo majhnih količinah potrebna mikrohranila, v večjih pa delujejo kot onesnaževala. Nujna bi bila tudi informacija o mejnih vrednostih najpogostejših kovin, ki jih v nadaljevanju povzemamo iz uredbe:Področje substratov, organskih gnojil in pripravkov iz rastlinskih izvlečkov pri nas ni urejeno s posebnimi predpisi, čeprav bi bilo to prav zaradi (morebitne) vsebnosti težkih kovin zelo priporočljivo. Imamo pa Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Ur. list RS št. 68/1996; 41/2004), ki obravnava vsebnost onesnaževal v tleh zaradi morebitnih škodljivih učinkov ali vplivov na zdravje človeka in okolje. V skladu z njo bi morali imeti vsi substrati, ki so naprodaj na v Sloveniji in jih uporabljamo za pridelavo hrane, navedeno vsebnost onesnaževal, poudarja dr. Borut Vrščaj: "Vsak substrat, pri katerem eden ali več parametrov presega opozorilne vrednosti, pa bi moral imeti jasno oznako, da ni namenjen kot dodatek zemlji za pridelavo hrane, ampak kvečjemu za vzgojo okrasnih rastlin."

  • kadmij in njegove spojine: 1 mg/kg suhih tal,
  • baker in njegove spojine: 60 mg/kg suhih tal,
  • nikelj in njegove spojine: 50 mg/kg suhih tal,
  • svinec in njegove spojine: 85 mg/kg suhih tal, 
  • cink in njegove spojine: 200 mg/kg suhih tal,
  • živo srebro in njegove spojine: 0,8 mg/kg suhih tal.

Tabela: Tržni pregled substratov za gojenje zelenjave (kliknite za povečavo)

trzni pregled substratov za gojenje zelenjave tab

Hranila v substratih in pH
Za potrošnika, ki se poskuša znajti v ponudbi substratov, je zelo pomemben podatek o vsebnosti hranil. Med pregledanimi vzorci so bili kar štirje brez kakršnih koli tovrstnih informacij (Eko Durpeta, Substral Naturen in oba Cvetalova vzorca). Preostali proizvajalci zgledno navajajo vsebnost treh glavnih hranil, kot so dušik (N – pospešuje rast in pripomore k boljši rodovitnosti), fosfor (P – pomemben je za razvoj korenin) in kalij (K – pomanjkanje zmanjšuje odpornost proti boleznim in škodljivcem). Prav vsi pa so »pozabili« na kalcij (Ca), ki je prav tako nepogrešljiv za rast in razvoj rastlin, njegovo pomanjkanje se kaže v nagubanih listih z navzgor zavihanimi robovi. Vsebnost magnezija (Mg), ki je pomemben za fotosintezo, je bila označena le pri dveh vzorcih (Earth sense in Plantella), vsebnost žvepla (S) samo pri enem (Earth sense).

Eden izmed pomembnih parametrov, ki jih je treba poznati, da rastlinam zagotovimo optimalno rast, je tudi kislost zemlje oziroma v tem primeru substrata – pH močno vpliva na dostopnost rastlinskih hranil, prehod težkih kovin iz substrata v rastline in na mikroorganizme v substratu. Večina vrtnin najbolje uspeva v zmerno kislih tleh, kar je izraženo z vrednostjo pH med 5,5 in 6,5. Pri štirih pregledanih vzorcih je pH označen v zelo širokem razponu, od 5 (kislo) do 7 ali več (bazično).

Šota – glavna sestavina
Substrati za gojenje zelenjadnic so običajno mešanica različnih komponent, kot so šota, kompost iz rastlinskih ostankov, lesna vlakna, kokosova vlakna, mleto lubje, organska gnojila, kremenov pesek, apnenec, perlit, bentonit, dolomit in podobni materiali.

Šotišča, kjer režejo šoto, praviloma niso onesnažena, zato bi lahko sklepali, da ne vsebujejo onesnaževal. Zagotovila za to pa ni. V skladu z uredbo bi morali vsem substratom po mešanju dodatkov v šoto določiti vsebnost onesnaževal.

Glavna sestavina je šota iz severnih držav, ki so bogate z obsežnimi šotišči. Šoto režejo, posušijo in pakirajo ali pa jo drobijo, ji primešajo druge snovi in tako pridobijo substrate. Slovenija je ena izmed držav, kjer so šotišča varovana naravna posebnost, zato je izkoriščanje šote prepovedano. Na embalaži 13 vzorcev je bolj ali manj natančno navedeno, kakšno šoto vsebujejo in kolikšen je njen delež. Pri dveh (Naturen, Obi Living Garden) je navedena zgolj `šota´, pri vzorcu Substral Naturen pa podatka o šoti nismo našli.

Na splošno velja, da manj kakovostni substrati vsebujejo od 60 do 100 odstotkov bele šote fine in srednje fine frakcije, z dodatkom nekaterih hranil, gline (do 50 kilogramov gline na kubični meter) in nekaj dolomita. Včasih jim dodajo do 40 odstotkov črne šote ali komunalnega komposta (ta je zelo problematičen in vir raznih `packarij´). Ti substrati so lahki, zato jih lahko odnašata dež in veter, v enem letu pa preperijo do polovice svojega volumna. Kakovostnejši in težji so substrati iz črne šote, ki jim dodajajo do 30 odstotkov bele šote, glino, kremenov pesek, plovec in različne dodatke za zračnost in drenažo. V primerjavi s substrati, ki vsebujejo več bele šote, bolje zadržujejo vodo in hranila.

Najboljša so mineralna tla
Glavni kazalnik kakovosti tal za pridelavo hrane in okrasnih rastlin je vsebnost talne organske snovi (TOS). Načeloma velja, da vsak organski material, ki ga dodajamo tlom (ali zemlji za gojenje zelenjave v loncih, koritih in visokih gredah) in dviguje vsebnost TOS, prispeva k sposobnostim tal za zadrževanje vode (pomembno v peščenih tleh), pogojno tudi k večji zračnosti v težjih tleh (glinastih in ilovnato-glinastih), zadrževanju hranil in posledično k boljši rodovitnosti.

Po besedah dr. Boruta Vrščaja so najboljša naravna, z organsko snovjo primerno založena mineralna tla, ki vsebujejo od 8 do 15 odstotkov talne organske snovi (TOS) in so torej so močno humozna, medtem ko organska tla vsebujejo tudi več kot 30 odstotkov TOS: "Šote so pravzaprav organska tla in vsebujejo tudi več kot 90 odstotkov organske snovi, so slabo razkrojena in vlaknasta, kljub splošnemu prepričanju in temu primernemu oglaševanju pa niso tako dobra kot mineralna tla, ki vsebujejo od 8 do 15 odstotkov TOS. Šota kot organska snov le v omejenem obsegu prispeva k rastnim pogojem in rodovitnosti, in sicer kot dodatek mineralnim tlom. Deklaracije na pregledanih izdelkih zato praviloma ne omogočajo pravilne izbire."

Dobrodošle informacije na zadnji strani
Za tiste, ki se urbanega vrtnarjenja lotevajo prvič, so navodila za uporabo substrata zelo dobrodošla. Večino vzorcev lahko s tega stališča pohvalimo, saj so na zadnji strani vreče bolj ali manj natančno popisali, kako se lotiti sajenja v lonce, visoke grede, na kaj paziti pri sajenju večjih rastlin, pri razmnoževanju, v kakšnem razmerju substrat mešati z vrtno zemljo, če je to potrebno, kako s substratom izboljšati zemljo v gredicah. Medtem ko so nekateri navodila opremili tudi z risbicami (Urban jungle, Substral Naturen, BioPlantella), smo pri kar petih vzorcih zaman iskali kakršno koli uporabno navodilo za uporabo vsebine (Compo Sana, Eko Durpeta, Florelia Natur, Humovit Setveni, Plantella). Z zapisi, kot so `uporabljamo za sajenje in presajanje vseh vrst vrtnin´, `pred uporabo prezračiti´ ali `pripravljena mešanica substrata za sajenje in kaljenje semen,´ si zlasti začetnik namreč ne more kaj prida pomagati. Pohvaliti pa velja slovenska proizvajalca Agroruše (Cvetal) in Cinkarna Celje (Humovit), ki sta na hrbtno stran embalaže zapisala številko `zelenega´ telefona oziroma linije za `nasvete´, kjer lahko potrošnik dobi dodatne informacije o izdelku in njegovi uporabi.

Preverili smo, ali lahko izvemo kaj tudi o morebitni vsebnosti onesnaževal v substratih. Najprej smo poklicali na zeleni telefon podjetja Agroruše, kjer nam je sogovornik pojasnil, da vsak substrat vsebuje onesnaževala, tudi težke kovine, še zlasti, če je v substratu komunalni kompost, pomembno pa je, da ne presega dovoljenih vrednosti: "Noben proizvajalec ne more napisati, da njegov izdelek ne vsebuje onesnaževal, napiše lahko le, da njihova vsebnost ne presega dovoljenih vrednosti. Če na embalaži nič ne piše o onesnaževalih, še ne pomeni, da ne spoštujemo pravil. Vse sestavine v naših substratih so izključno evropskega izvora in testirane v skladu s strogo evropsko zakonodajo, slovenska pa od nas ne zahteva najvajanja certifikatov in rezultatov analiz na embalaži.

Tudi v podjetju Cinkarna Celje so nam zagotovili, da njihovi substrati "ne vsebujejo težkih kovin oziroma jih ne vsebujejo v preseženih vrednostih". Na naše vprašanje, zakaj potrošnik na embalaži ne najde nobene informacije o tem, pa so odgovorili, da "se na embalažo običajno napiše, kaj je v izdelku in ne, česa ne vsebuje".

Na sprednji strani vreče pri štirih vzorcih (Eko Durpeta, Florelia Natur, Naturen in Substral Naturen) smo pogrešali kakršno koli poimenovanje vsebine v slovenskem jeziku. Res je sicer, da slika pogosto pove več kot tisoč besed, a če so lahko nekaj besed zapisali v angleščini, nemščini, češčini in še kakšnem jeziku, bi lahko enako storili tudi v slovenščini.

Razen na dveh vrečah (Humovit Setveni in Eko Durpeta) smo na vseh našli oznako, da je embalaža primerna za recikliranje, kar je z vidika varovanja okolja pohvalno.

Avtorica: Barbara Primc

Umik in odpoklic izdelkov

Več

Ostanite obveščeni

Spremljajte novosti, članke in obvestila ZPS - prijavite se na tedenske novičke. Vaši osebni podatki bodo varovani v skladu z Zakonom o varovanju osebnih podatkov. Od prejema novičk se lahko kadarkoli tudi odjavite.

ČLANI ZPS VEDO VEČ

SPOZNAJTE PREDNOSTI ČLANSTVA