Zakaj pretočne platforme še vedno ne govorijo slovensko?

8. julij 2026

Predstavljajte si, da kupite nov televizor. Meni je v angleščini. Navodila za uporabo so v angleščini. Nastavitve so v angleščini. Če želite razumeti vse funkcije, morate obvladati tuj jezik. Večina potrošnikov upravičeno meni, da je to nesprejemljivo. Ko pa govorimo o digitalnih storitvah, smo se na takšno stanje očitno navadili. Največje pretočne platforme – Netflix, Disney+, Prime Video in druge – slovenskega jezika večinoma ne podpirajo.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Avdiovizualne medijske storitve na zahtevo so tudi v Sloveniji vedno bolj priljubljene in kaže, da bodo v bližnji prihodnosti eden od najpogostejših načinov spremljanja televizije. Posledično imajo močan vpliv na kulturo, razvoj pismenosti ter odnos do slovenskega jezika in jezikovne kulture.

Vprašanje jezika na pretočnih platformah se pogosto predstavlja kot vprašanje udobja. V resnici gre za precej več: za dostopnost, vključevanje in enakopravnost manjših jezikov ter dolgoročno prisotnost slovenščine v digitalnem okolju.

Same platforme dokazujejo, da je lokalizacija mogoča

Posebej težko je razumeti odsotnost slovenščine, če upoštevamo, da na primer Netflix že podpira številne manj razširjene evropske jezike.

Primer Hrvaške dokazuje, da podpora nacionalnemu jeziku na pretočnih platformah ni nedosegljiv cilj niti za manjše trge. Netflix je hrvaščino uvedel leta 2020, po več letih delovanja na tamkajšnjem trgu, tako da je večina novejših vsebin dobila podporo za hrvaški jezik.

Podobno velja za druge države v naši regiji. Madžarski uporabniki imajo na več največjih platformah, kot so Netflix, Disney+ in Prime Video, na voljo tako podnapise kot sinhronizacijo in uporabniške vmesnike v madžarskem jeziku.

Tudi katalonščina, ki ni uradni jezik samostojne države, je v zadnjih letih pridobila pomembno mesto na nekaterih pretočnih platformah.

Prav zato je težko verjeti, da je slovenski trg premajhen ali da lokalizacija v Sloveniji ni izvedljiva. Slovenščina je eden izmed uradnih jezikov Evropske unije in materni jezik več kot dveh milijonov ljudi, a je njena prisotnost na največjih globalnih platformah še vedno precej skromna.

Kljub temu popolna odsotnost slovenščine na pretočnih platformah ni pravilo. Nekateri ponudniki že danes ponujajo delno ali celo razmeroma obsežno lokalizacijo. HBO Max ima za večji del vsebin na voljo slovenske podnapise, tudi Apple TV za številne vsebine ponuja slovenske podnapise, zlasti pri novejših produkcijah in lastnih originalih.

Razlike med platformami zato niso posledica tehničnih omejitev, temveč predvsem poslovnih odločitev in prioritet pri lokalizaciji posameznih trgov.

"Saj vsi znamo angleško"

Res je, da veliko Slovencev dobro razume in govori angleško, a tovrstne storitve niso namenjene le najbolj izobraženim in jezikovno veščim uporabnikom. Med uporabniki pretočnih platform so tudi otroci, starejši, osebe z nižjo stopnjo izobrazbe, ljudje z različnimi oblikami oviranosti in vsi tisti, ki tujega jezika ne obvladajo dovolj dobro za sproščeno spremljanje vsebin.

Otroci so posebna skupina. Številni starši gledanje risank in drugih vsebin v angleščini vidijo kot prednost. Otroci se tako že zgodaj srečajo s tujim jezikom in razvijajo razumevanje angleščine, še preden se je začnejo sistematično učiti v šoli. Toda zgodnje učenje tujega jezika ne sme nadomestiti trdnih temeljev v maternem jeziku.

Strokovnjaki opozarjajo, da je prav dobro razvito znanje maternega jezika ključna podlaga za razvoj pismenosti, kritičnega mišljenja in za uspešno usvajanje drugih jezikov. To je še posebej pomembno danes, ko otroci znaten del prostega časa preživijo pred zasloni. Digitalne vsebine pogosto niso več le občasna zabava, temveč pomemben del njihovega vsakdana.

Vsebine v slovenskem jeziku ne pomenijo le lažjega razumevanja, temveč prispevajo k bogatenju besedišča, razvoju bralne pismenosti, utrjevanju jezikovnih spretnosti in ohranjanju stika z maternim jezikom. Če otroci večino digitalnih vsebin spremljajo v tujem jeziku, se te priložnosti zmanjšujejo.

Vprašanje zato ni, ali naj otroci spremljajo vsebine v angleščini, temveč ali jim digitalne storitve omogočajo tudi primerljiv dostop do kakovostnih vsebin v slovenščini.

Vprašanje jezika ni pomembno le za otroke. Med uporabniki pretočnih platform so tudi številni starejši, ki tujih jezikov pogosto ne obvladajo dovolj dobro za sproščeno uporabo storitev in spremljanje vsebin.

Pomanjkanje slovenskega uporabniškega vmesnika, podnapisov in drugih informacij jih lahko neupravičeno izključuje iz dostopa do digitalnih storitev, sodobnih oblik kulturne in medijske ponudbe, jim oteži informirano odločanje in zmanjšuje preglednost storitve.

Prisotnost jezika ni le prevod podnapisov

Ko govorimo o slovenščini na pretočnih platformah, ne govorimo zgolj o podnapisih. Pomembni so tudi: 

• uporabniški vmesnik, 
• pomoč uporabnikom, 
• informacije o naročninah, 
• pogoji uporabe, 
• obvestila o spremembah storitve, 
• nastavitve zasebnosti, 
• sistemi za iskanje in priporočanje vsebin.

Tudi evropska potrošniška zakonodaja poudarja pomen jasnih in razumljivih informacij. Težko je govoriti o resnično razumljivem obveščanju, če uporabnik ključne informacije prejema v jeziku, ki ni njegov materni jezik.

Zakaj Slovenija preprosto ne zahteva slovenščine?

Ob vsem zapisanem je na mestu vprašanje: če je slovenščina uradni jezik Republike Slovenije, zakaj država od pretočnih platform preprosto ne zahteva uporabe slovenščine?

Odgovor je v veliki meri pravne narave in je povezan z evropskimi pravili, ki urejajo delovanje pretočnih platform. Niti evropska niti slovenska zakonodaja nista bili pisani za realnost, kot jo poznamo danes, zato sta s tega vidika nekoliko zastareli. Nihče ni pričakoval takšnih globalnih razsežnosti pretočnih storitev, kot jih je v zadnjih letih omogočil internet.

Ponujanje pretočnih vsebin spada med avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ki jih na ravni Evropske unije ureja Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD). Ta temelji na načelu države izvora.

To pomeni, da za ponudnika praviloma velja zakonodaja države članice, v kateri ima sedež oziroma iz katere deluje.

Netflix, denimo, je za evropski trg registriran na Nizozemskem, zato zanj primarno veljajo pravila te države.

Druge države članice mu praviloma ne smejo nalagati dodatnih zahtev na področjih, ki jih evropska zakonodaja že ureja. Namen takšne ureditve je zagotoviti prost pretok storitev po Evropski uniji in preprečiti, da bi moral ponudnik za vsako državo posebej izpolnjevati povsem različna pravila.

Kakšna je zakonska ureditev v Sloveniji?

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) je prenesel določila evropske direktive v naš pravni red. Pristojnost slovenskih organov se praviloma veže na ponudnike s sedežem v Sloveniji. 

Zakon o javni rabi slovenščine določa, da je jezik medijev, registriranih v Sloveniji, slovenski. 

Medijska zakonodaja zahteva uporabo slovenskega jezika oziroma slovenskih podnapisov za medije s sedežem v Sloveniji. Te določbe pa ne veljajo za tuje pretočne platforme.

To na kratko pomeni, da pretočne platforme, ki ponujajo medijske storitve na zahtevo, trenutno niso zavezane slovenskim pravilom glede jezika uporabniških vmesnikov, podnapisov ali sinhronizacij.

Odsotnost slovenščine zato ni posledica pomanjkljive slovenske zakonodaje, temveč predvsem posledica evropske ureditve, ki temelji na načelu države izvora, prostem pretoku storitev in na poslovnih odločitvah ponudnikov, ki pri lokalizaciji praviloma dajejo prednost večjim jezikovnim trgom z več uporabniki.

Vprašanje digitalne prihodnosti slovenskega jezika

Čeprav neposredne pravne obveznosti ni, to še ne pomeni, da je položaj sprejemljiv in nespremenljiv.

Primeri iz drugih držav kažejo, da večja jezikovna dostopnost pogosto ni posledica zakonskih zahtev, temveč dialoga med državnimi institucijami, kulturnimi organizacijami in ponudniki storitev. 

Z vidika varstva potrošnikov bi seveda bilo treba sprejeti nekatera nova pravila na globalni ravni, ki bi zagotovila možnost gledanja pretočnih vsebin v slovenskem jeziku ne glede na velikost slovenskega trga, drugače bo del družbe izključen iz dela družbenega in kulturnega življenja.

Za zdaj pa je treba vsaj z dialogom s ponudniki nujno poskrbeti, da bodo lahko vsi uporabniki dostopali do vsebin tudi v slovenskem jeziku in da bodo ti prevodi kakovostni. 

Vedno več časa namreč preživimo v digitalnem okolju, kjer globalne platforme postajajo pomemben del vsakdana. Če slovenščina tam ni prisotna, se zmanjšuje njena vidnost v vsakdanjem življenju. To ni le kulturno vprašanje, ampak tudi vprašanje digitalne enakopravnosti.

Razvoj umetne inteligence in samodejnega prevajanja hitro zmanjšuje tehnične ovire za lokalizacijo. Prevajanje uporabniških vmesnikov in podnapisov je danes bistveno hitrejše in cenejše kot pred desetletjem.

Vprašanje zato ni več predvsem tehnološko, temveč poslovno in strateško: ali globalne platforme manjše jezikovne skupnosti vidijo kot dovolj pomembne?

Z vidika potrošnikov bi moral biti odgovor jasen. Plačljive digitalne storitve bi morale biti dostopne in razumljive v jeziku uporabnikov. Ne zato, ker brez angleščine ne bi zmogli, temveč zato, ker je uporaba lastnega jezika temeljna sestavina kakovostne, vključujoče in potrošniku prijazne storitve.

Slovenščina si zasluži svoj prostor tudi v digitalnem svetu.

Avtorica: Petra Lovišček