Vodnik po trajnostnih oznakah in certifikatih

20. november 2025

V poplavi različnih oznak, ki danes krasijo že skoraj vse izdelke, se potrošnik brez poglobljenega znanja o tematiki težko racionalno odloča. Z naraščajočo priljubljenostjo "trajnostnega življenja" se pojavlja vse več različnih trajnostnih oznak, med katerimi so tudi take, ki niso vredne našega zaupanja.

Prav zato se je dobro podučiti, kaj nam posamezna oznaka jamči in katere pogoje mora izdelek izpolnjevati. V nadaljevanju smo zbrali informacije, ki vam bodo pomagale do odločitev, ki bodo ustrezale vašim vrednotam in trajnostnim ciljem. 

Kaj je trajnost? 

Odgovorov na to vprašanje je veliko, vsem pa je skupno prizadevanje za ravnotežje med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki, z namenom zagotavljanja kakovostnega življenja, tako danes kot v prihodnosti.

Velik del trajnostnega življenja predstavlja podpiranje proizvajalcev, ki nam zagotavljajo izdelke, proizvedene in distribuirane na okolju prijazen in etičen način. S tem namreč skrbimo za širjenje praks, ki v različnih panogah, tudi v kmetijstvu in gozdarstvu, prispevajo k trajnosti našega planeta. 

Trajnostni certifikati jamčijo (naj)več 

Na evropskem trgu se pojavlja nekaj več kot 450 "zelenih" oznak, ki pripadajo različnim uradnim (evropskim ali državnim) in zasebnim ustanovam, inštitutom, podjetjem ter koncernom.

Cetifikati, ki imajo najvišjo stopnjo zaupanja

Med njimi imajo najvišjo stopnjo zaupanja certifikati (npr. zeleni list EU), formalne oznake, ki so prepoznaven znak za potrošnike z željo po hitrem prepoznavanju želenih lastnosti izdelkov, brez podrobnega raziskovanja.

Certificirane oznake namreč zagotavljajo, da so izdelki ustrezno preverjeni s strani neodvisnih organizacij ali akreditacijskih hiš. Te zagotavljajo njihovo skladnost z vidiki trajnosti, ki jih proizvajalec trži. 

Katere oznake izkazujejo nižjo stopnjo zaupanja?

Nižjo stopnjo zaupanja običajno izkazujejo oznake, ki so last določenega podjetja ali koncerna, kjer sta presoja in podeljevanje oznak največkrat stvar lastnih standardov. To pomeni, da za njimi ne stojijo nobeni neodvisni pregledi ali certifikacijski postopki, ki bi jim lahko popolnoma zaupali. 

Neredko tudi trajnostni certifikati ne izpolnjujejo svojih nalog

Žal pa ni vse črno-belo. Neredko se namreč zgodi, da tudi trajnostni certifikati ne izpolnjujejo svojih nalog. Razlogov je več:

• pomanjkanje preglednosti v postopkih certificiranja (npr. organizacije ne objavijo podrobnih informacij o svojih standardih in metodah preverjanja), kar lahko privede do dvomov o resničnosti trditev;
• navzkrižje interesov, ko so certifikacijske organizacije finančno odvisne od podjetij, ki jih certificirajo; 
• neustrezna kontrola, ko ne zahtevajo rednih in neodvisnih revizij, kar podjetjem omogoča, da pridobijo certifikat brez predhodnega izpolnjevanja standardov.

Na prehranskih izdelkih danes mrgoli trajnostnih znakov

Matjaž Pirc, vodja prehrane na ZPS: "Na prehranskih izdelkih danes mrgoli trajnostnih znakov. Ti potrošniku obljubljajo marsikaj, od okolju prijaznejše pridelave, boljše obravnave živali, trajnostnega ribolova, pa vse do pravičnega plačila pridelovalcem.

Kljub dobrim namenom znak še ne pomeni, da je izdelek kot celota bolj kakovosten, varnejši ali hranilno bolj uravnotežen. Potrjuje le, da živilo izpolnjuje nabor meril, ki pa so lahko včasih zelo stroga, drugič precej ohlapna ali osredotočena le na en vidik. 

Tako lahko izdelek z znakom zagotavlja bolj pravične delovne pogoje, a še vedno vsebuje težke kovine ali hranilno ni nič boljši od tistega brez znaka. Še posebej pri tistih, ki jih ustvarijo trgovci sami, se včasih zdi, da bolj kot trajnostno ravnanje poudarjajo prepoznavnost blagovne znamke."

Predpisov, ki bi enotno urejali področje označevanja naravne kozmetike, ni

Urša Šmid Božičevič, vodja kozmetike na ZPS: "Ni dvoma, da je naravna kozmetika v zadnjih letih zelo priljubljena in da smo potrošniki zanjo pripravljeni plačati več. Na trgovskih policah brez težav najdemo številne izdelke, ki z embalažo sporočajo, da so 'naravni', da vsebujejo izvlečke različnih rastlin ali sestavine naravnega izvora.

Predpisov, ki bi enotno urejali področje označevanja naravne kozmetike, ni, zato tudi ni jasnih pogojev, ki bi določali, kakšna mora biti sestava kozmetičnih izdelkov, na kakšen način morajo biti izdelani in v kakšni embalaži morajo biti, da bi jih lahko proizvajalci označili kot 'naravne' ali 'ekološke'.

Jasna pravila nadomeščajo številni certifikati, v nadaljevanju predstavljamo tiste, ki jih najpogosteje najdete na embalaži kozmetičnih izdelkov.

Posebej želimo opozoriti, da ekološki certifikat ne pomeni tudi, da je kozmetični izdelek bolj varen ali učinkovit. Vsi kozmetični izdelki na trgu morajo biti varni, ne glede na to, ali so iz ekološke ali tradicionalne proizvodnje. Za varnost izdelkov so odgovorni proizvajalci.

Ekološki certifikati označujejo, da so bile surovine (ali določen odstotek teh surovin) pridobljene na okolju prijazen način ali da v izdelku ni npr. sintetičnih konzervansov in barvil ali mineralnih olj (odvisno od certifikata). Torej označujejo 'odtis na okolje' in ne 'učinka na kožo'.

Vse, kar je 'naravno', pa ni vedno neproblematično, tako so v kozmetičnih izdelkih z ekološkimi certifikati pogosto prisotne alergene dišave."

Trditve o trajnosti tekstila so pogosto samo del resnice

Goga Gordana Sredojević, izvršna urednica revije ZPStest: "Velikokrat oblačilo označijo kot trajnostno, ker vsebuje reciklirana vlakna, medtem ko se spregledajo okoljski in socialni vplivi proizvodnje. To zavaja potrošnike, ki tako plačujejo več za izdelke, ki niso zares trajnostni, in spodbuja čezmerno potrošnjo.

Potrebni so strožji predpisi, ki bodo s trga umaknili zavajajoče trditve. EU lahko to doseže z novo zakonodajo, ki bo upoštevala vse pomembne okoljske in socialne vidike tekstila.

Metoda okoljskega odtisa izdelka je korak naprej, a jo je treba nadgraditi s podatki o biotski raznovrstnosti, kemi- kalijah in mikroplastiki. Pri ocenjevanju trajnosti naj se upoštevata tudi vpliv hitre mode in pogostost zamenjave oblačil.

Odločevalci naj uvedejo obvezne informacije o poreklu, sestavi, pričakovani življenjski dobi, možnosti popravila, negi in garanciji oblačil. Te informacije pa naj dopolnjujejo in ne nadomeščajo zahteve glede vzdržljivosti in dizajna tekstila."

Vsaka oznaka ni zaupanja vredna

Boštjan Okorn, vodja testiranja in vodja za trajnost na ZPS: "Zelene oznake na izdelkih izpostavljajo njihove pozitivne lastnosti, povezane s trajnostjo. Vendar – ali veste točno, kaj določena oznaka pomeni?

Trajnost je široko področje, ki zajema okoljevarstvene značilnosti izdelka in proizvodnje, socialne oziroma delavske pravice in način upravljanja podjetja, njegovo etičnost, odgovornosti in transparentnost. Nobena oznaka ne pokriva vsega naštetega, je pa res, da so najbolj zaupanja vredne zastavljene na način, ki otežuje ali celo onemogoča neskladnosti na drugih področjih.

Lani sprejeta evropska direktiva o zelenih oznakah bo v celoti začela veljati po sprejetju v nacionalne zakonodaje (predvidoma v začetku 2027), do takrat pa se bodo na izdelkih lahko še vedno pojavljale oznake, ki niso preverjene s strani neodvisne institucije.

In ravno takšne so za potrošnika najbolj zavajajoče, saj se do informacij o tem, kaj stoji za njimi, skoraj ni mogoče dokopati.

Vsaka oznaka torej ni zaupanja vredna, še več, večinoma o izdelku, njegovi kakovosti, sestavi ali, če želite, splošnih trajnostnih lastnosti, ne povedo prav veliko. Izbira samo na podlagi oznak na izdelku je zato le redko utemeljena. Z našim pregledom poskušamo odstreti tančico nad oznakami na izdelkih v slovenskih trgovinah."

Okoljska marjetica (Ecolabel) - v Evropski uniji velja za najbolj zaupanja vredno oznako

Na tem mestu izpostavljamo eno, ki vsaj v Evropski uniji velja za najbolj zaupanja vredno. Okoljska marjetica oziroma znak EU za okolje (Ecolabel) ima za seboj s strani Evropske komisije potrjen program preverjanja, strogo določena merila, ki jih morajo izdelki in storitve zadovoljevati, hkrati pa tudi sistem nadzora prek nacionalnih organov.

Pravila so transparentna in jih sčasoma zaostrujejo v skladu z zadnjimi ugotovitvami glede tveganih sestavin in učinkovitosti, vanje pa dodajajo tudi druge elemente trajnosti."

Znak EU za zaščito okolja (okoljska marjetica)

Skupina: Evropske sheme kakovosti

Skupina: Evropske sheme kakovosti

So izdelki brez trajnostne oznake (certifikata) tudi trajnostni?

Seveda, izdelek brez trajnostnega certifikata je lahko še vedno trajnosten. To je namreč odvisno od njegove pridelave, predelave, distribucije in uporabe, ne le od prisotnosti oznake. Izbirate lahko torej tudi izdelke lokalnih in manjših proizvajalcev, znanih po omenjenih praksah, pa čeprav brez formalnih certifikatov.

Pri tem se zavedajte, da presoja, ali gre za trajnostni izdelek ali ne, ostaja v vaših rokah, saj tega ni preverila nobena druga odgovorna služba.

ZPS nasvet

Če iščete zagotovljeno trajnost in kakovost, se zanašajte le na priznane in neodvisne certifikate. Oznake proizvajalcev in prodajalcev so lahko koristne za orientacijo pri nakupovanju, vendar ne zagotavljajo enake ravni neodvisne preverljivosti in zanesljivosti.

Na embalaži nekaterih izdelkov se lahko pojavi tudi več oznak, ki se običajno dopolnjujejo in tako pokrivajo različna načela trajnosti. Prav zato vam v nadaljevanju predstavljamo različne oznake, tudi tiste, ki niso neposredno povezane s trajnostjo. S poznavanjem celotnega spektra oznak boste pridobili celovit vpogled v njihovo zanesljivost in vpliv na potrošniške odločitve. 

Bodite pozorni na zeleno zavajanje, prakso, ko podjetja zavajajoče trdijo, da so njihovi izdelki okolju prijazni. Temu se lahko izognete z nakupovanjem izdelkov z zanesljivimi certifikati, z višjo stopnjo zaupanja. 

Pazite se zavajajočih oznak, ki jih proizvajalci ali prodajalci uporabljajo za promocijo svojih izdelkov. Preverite, ali podprte s strani neodvisnih organizacij.

Z nakupom lokalno pridelanih izdelkov, katerih proizvajalci podpirajo trajnostne prakse, pa čeprav so brez certifikata, pripomorete k zmanjšanju ogljičnega odtisa in podpirate lokalno gospodarstvo.

Ne zanašajte se slepo le na oznake. Raziskujte izdelke in znamke ter preverite, ali podjetja transparentno delijo informacije o svojih trajnostnih praksah in certifikatih. Skrivanje informacij običajno ni dober znak. 

Avtorici: Nikita Vodopivec, Anja Bolha