Intervju: prof. dr. Milena Horvat

Ob svetovnem dnevu potrošnikov smo se pogovarjali s prof. dr. Mileno Horvat, vodjo Odseka za znanosti o okolju z Instituta Jožef Stefan in ambasadorko znanosti Republike Slovenije.

Skoraj dve desetletji izvajate humani biomonitoring (HBM). Zakaj in kaj vam omogoča? 

Humani biomonitoring izvajamo zato, ker nam pove tisto najbolj pomembno: kaj je v resnici prišlo v človekovo telo. Ne merimo samo kemikalij v zraku, vodi ali izdelkih, ampak spremljamo notranjo izpostavljenost – to je "končni rezultat" vseh poti skupaj.

Omogoča nam, da preverimo, ali ukrepi res delujejo v praksi. Recimo: če ukinemo ali omejimo določen vir, lahko čez čas pogledamo, ali se to pozna tudi pri ljudeh. Tipičen primer je vprašanje, ali se odprava amalgamskih zalivk, ki vsebujejo živo srebro, pozna kot zmanjšanje notranje izpostavljenosti.

Ali pa, ali je ukinitev določenih pesticidov res zaznavna na ravni prebivalstva. To je zelo konkretna korist HBM: pokaže, ali se spremembe "na papirju" poznajo tudi v vsakdanjem življenju.

Pri vsem tem moramo biti pošteni: tudi če so meritve zelo natančne, pri oceni tveganja ostaja velika negotovost, ker ljudje niso izpostavljeni eni sami snovi, ampak mešanicam. Izpostavljenost eni kemikaliji je ena zgodba, izpostavljenost koktajlu snovi iz hrane, zraka, notranjega okolja in izdelkov pa druga. Učinki se lahko seštevajo, včasih tudi potencirajo, včasih pa niso linearni in jih ni mogoče preprosto napovedati.

Ali vam HBM pomaga ločiti prisotnost od tveganja? Kaj nam HBM pove?

Pomaga in pri tem gre za pomembno sporočilo: če v vzorcu zaznamo neko snov, še ne pomeni, da gre za zdravstveno tveganje. Danes so analitske metode zelo občutljive – zaznajo tudi zelo nizke ravni.

Ključno je, kaj te ravni pomenijo v kontekstu zdravja, ranljivih skupin in referenčnih vrednosti. Ko na ravni prebivalstva nekaj opazimo, je to pogosto znak, da moramo bolje razumeti vire in poti izpostavljenosti: je to hrana, notranje okolje, potrošniški izdelki, lokalni vplivi?

Biomonitoring je pogosto alarmni sistem, ki usmeri nadaljnje raziskave.

Ali danes že lahko govorimo o trendih izpostavljenosti prebivalstva nevarnim kemikalijam? Se stvari izboljšujejo ali slabšajo? 

O trendih lahko govorimo, vendar zelo previdno. Pri nekaterih "klasičnih" onesnažilih se zaradi regulative in prepovedi v Evropi res vidi upad, pri drugih pa se izpostavljenost seli na zamenjave (npr. namesto ene snovi pride druga, ki jo industrija uvede kot nadomestek).

Največja past pri trendih je, da morajo biti podatki primerljivi skozi čas: starejše meritve so bile pogosto manj občutljive in bolj negotove, metode so se spreminjale, zato se lahko pravi trend tudi zabriše – ali pa nastane navidezna sprememba, ki je posledica drugačne analitike.

Trendi so verodostojni le, če so meritve izvedene v visoko usposobljenih laboratorijih z močnim zagotavljanjem nadzora in kakovosti ( QA/QC), preverjenimi metodami, referenčnimi materiali in rednimi mednarodnimi primerjalnimi preizkusi, da so rezultati sledljivi in primerljivi med državami.

Slovenija je v zadnjih letih bistveno napredovala, a za "prave" trende je potrebna kontinuiteta: ponavljajoče meritve na primerljivih populacijah in v okviru mednarodno usklajenih programov, kot jih izvajajo države z dolgo tradicijo sistematičnega HBM.

Kje je Slovenija v primerjavi z drugimi državami, kjer HBM izvajajo sistematično?

Slovenija je v dobrem položaju, ker imamo znanje, infrastrukturo in podatke, ki so mednarodno primerljivi. Pri večini kazalnikov smo tam, kjer je pričakovano glede na evropski kontekst. Naša prednost pa je, da znamo poleg povprečja prepoznati tudi posebnosti (lokalna žarišča, prehranske navade, notranje okolje) in to prevesti v ukrepe.

Vsak dan smo izpostavljeni mešanici kemikalij iz živil, zraka, notranjih prostorov in izdelkov (kozmetika, oprema za dom, tekstil, igrače …). Kateri so najpomembnejši viri, če govorimo o prebivalcih Slovenije, pri čemer ne mislim tistih, ki so tem virom izpostavljeni na delovnem mestu? 

Pri splošni populaciji ni enega samega največjega vira za vse kemikalije. Vir je odvisen od snovi. Če pa pogledamo vsakdan običajnega prebivalca Slovenije, se praviloma vrtimo okoli treh velikih sklopov: hrana, zunanji zrak, notranje okolje (zrak in prah v stanovanjih) ter potrošniški izdelki, kjer so pomembni materiali, s katerimi smo v stalnem stiku.

Zunanji zrak je pomemben predvsem v okoljih z več prometa, individualnim ogrevanjem ali lokalnimi industrijskimi viri. Tu gre za mešanico delcev in plinov, ki smo jim izpostavljeni neprekinjeno, pogosto neodvisno od lastnih izbir. Čeprav so lahko koncentracije posameznih snovi majhne, je izpostavljenost kronična in se lahko pomembno odrazi v notranjih odmerkih, zlasti pri občutljivejših skupinah.

Pomembno je tudi notranje okolje. Prah v stanovanjih je pogosto podcenjen, čeprav je zbirališče snovi iz pohištva, tekstila, premazov, elektronike in različnih materialov. Pri otrocih je to še posebej pomembno, ker imajo več stika s tlemi in prahom.

Pri potrošniških izdelkih imamo v mislih predvsem kozmetiko in izdelke za osebno nego, tekstil, izdelke za dom in otroške izdelke. Ne gre nujno za velike odmerke, ampak za ponavljajoče se, kronične izpostavljenosti, ki se seštevajo.

Katere skupine kemikalij so najbolj problematične?

Problematične kemikalije vse pogosteje razvrščamo po t. i. PBMT-načelu, ki ga uporablja tudi evropska regulativa. PBMT pomeni, da so v ospredju snovi, ki so obstojne (Persistent), se kopičijo v okolju ali organizmih (Bioaccumulative), so mobilne (Mobile) in imajo lahko toksične učinke (Toxic).

Takšne snovi so problematične, a ne nujno zato, ker bi povzročale akutne zastrupitve, temveč zato, ker so v okolju in v ljudeh prisotne dolgo časa, se jim je težko izogniti in jih je zelo težko odstraniti, ko so enkrat sproščene.

Javnozdravstveno so najbolj pomembne tiste snovi ali skupine snovi, kjer je izpostavljen velik del prebivalstva, kjer je izpostavljenost dolgotrajna in kjer vemo, da so lahko pomembni učinki na razvoj, hormonsko ravnovesje, reprodukcijo ali kronične bolezni. 

V to sliko vsekakor spadajo tudi t. i. večne kemikalije (forever chemicals) – PFAS, ki so tipičen primer snovi PBMT. Gre za zelo obstojno skupino snovi, ki so bile ali so še vedno uporabljene v različnih aplikacijah: od premazov in materialov, ki odbijajo vodo ali maščobe, do nekaterih vrst embalaže za živila, tekstila in posebnih industrijskih uporab.

Za PFAS je značilno, da se lahko zaradi obstojnosti kopičijo v okolju in posledično tudi v ljudeh. Njihovi sledovi so danes zaznavni v slovenski in širši evropski populaciji, praviloma v majhnih koncentracijah.

Ključno vprašanje zato ni več, ali so prisotni, temveč, kje so glavni viri, kako razširjena je izpostavljenost in kako učinkovito jo je mogoče dolgoročno zmanjšati, kar je tudi glavni cilj trenutnih regulativnih in raziskovalnih prizadevanj.

Ali to, da nekaj zaznamo v telesu, samodejno pomeni, da gre za zdravstveno tveganje?

Ne. Zaznava v telesu sama po sebi še ne pomeni, da je nekaj nevarno za zdravje. Danes lahko v laboratorijih izmerimo izjemno majhne količine snovi – pogosto tako majhne, da so daleč pod ravnmi, za katere vemo, da povzročajo učinke.

Zato je pomembno razlikovati med dvema stvarema:

• da je snov prisotna (to pomeni, da smo ji bili izpostavljeni), 
• da predstavlja tveganje (to je odvisno od količine, trajanja izpostavljenosti, občutljivosti človeka in tudi od tega, katerim drugim snovem je hkrati izpostavljen).

Pri mnogih kemikalijah je največji izziv ravno to, da smo dolgo časa izpostavljeni mešanicam, učinki pa so lahko majhni, posredni in se pokažejo šele čez leta, zato pogosto ne moremo reči, da ravno določena izmerjena vrednost pri neki osebi pomeni bolezen.

Prav zato delamo HBM: da vidimo, čemu smo izpostavljeni, kako se to spreminja skozi čas, kdo je bolj izpostavljen in od kod izpostavljenost prihaja – in nato ukrepamo tam, kjer je smiselno (npr. pri virih, ki prispevajo največ in jih lahko zmanjšamo).

Kako pa je s snovmi, ki jih že nekaj časa ne uporabljamo več?

Bremena iz preteklosti so še vedno z nami. Čeprav so bile mnoge snovi že pred časom omejene ali prepovedane, posledice ostanejo zaradi obstojnosti teh snovi v okolju in zaradi zgodovinskih virov.

V Sloveniji to dobro poznamo: svinec je še vedno relevanten problem v nekaterih okoljih, posebej v Koroški regiji, kjer so zgodovinski industrijski vplivi dolgoživi.

Podobno velja za PCB-je v Beli krajini: gre za klasičen primer snovi, ki ostanejo v okolju, lahko vstopajo v prehransko verigo in se zato njihova prisotnost meri še dolgo po prenehanju uporabe. To so zgodbe, kjer HBM pomaga spremljati, ali se stanje izboljšuje in kje so še vedno potrebni ciljni ukrepi.

Ali govorimo samo o kemikalijah, ki jih je ustvaril človek?

Ne gre samo za kemikalije, ki jih je ustvaril človek. Del izpostavljenosti je povezan tudi z našim načinom življenja, recimo s tem, kako pripravljamo hrano.

Pri visokih temperaturah nastajajo snovi, kot je akrilamid (pri pečenju in cvrtju škrobnih živil), ali policiklični aromatski ogljikovodiki (pri žaru, dimljenju ali zažganih delih hrane). To niso "industrijski dodatki", ampak stranski produkti vsakdanjih navad.

Poleg tega imamo še naravne toksine v hrani, na primer mikotoksine, ki jih tvorijo plesni v žitih, oreščkih ali suhem sadju, ter toksine v nekaterih rastlinah ali algah.

Še en pomemben sklop so geogene snovi iz okolja, ki so tu "od nekdaj", na primer radon v zraku v notranjih prostorih ali arzen in drugi elementi, ki so lahko naravno prisotni v tleh in podtalnici. Zato ni ključno vprašanje, ali je snov "naravna" ali "umetna", ampak: koliko je je, kako pogosto smo ji izpostavljeni in kako vstopa v telo.

Kaj je danes največji izziv?

Največji izziv je razložiti to kompleksnost na razumljiv način: da prisotnost kemikalije še ne pomeni tveganja, hkrati pa je treba resno jemati realnost kumulativne izpostavljenosti mešanicam. Izpostavljenost eni kemikaliji je ena zgodba, izpostavljenost koktajlu snovi iz hrane, zraka, notranjega okolja in izdelkov pa druga.

Prav zato se tudi ocenjevanje tveganja premika iz pristopa »ena snov – ena ocena« v smer, kjer se vse bolj upošteva, kako živimo v resničnem svetu. HBM je pri tem zelo pomemben, ker pokaže, kaj je pri ljudeh prisotno sočasno, in pomaga usmeriti pozornost tja, kjer je največji javnozdravstveni učinek.

Prav zato se ocenjevanje tveganja v Evropi (in širše) končno premika iz pristopa "ena snov – ena ocena" v smer, ki bolj realno odraža vsakdanje življenje: v kumulativno izpostavljenost in učinke mešanic. Tudi tu je HBM ključen, ker pokaže, kaj je v človeku prisotno sočasno, ter pomaga razumeti, katere kombinacije in viri so v praksi najbolj pomembni za javno zdravje.

Kaj lahko posamezniki in družine v Sloveniji naredimo doma, da zmanjšamo vsakodnevno izpostavljenost – brez pretiravanja in brez velikih stroškov? 

Najbolj pomagajo preproste, ponavljajoče se navade, ki zmanjšajo tiste »rutinske« vire izpostavljenosti, s katerimi se srečujemo vsak dan. V kuhinji je ena najbolj smiselnih stvari, da hrane ne segrevamo v plastiki, tudi če je označena kot primerna – še posebej ne pri visokih temperaturah. Za vroče pijače in shranjevanje vroče hrane so praviloma boljša izbira inertni materiali (steklo, nerjavno jeklo, porcelan).

Teflonsko posodo uporabljajmo strogo po navodilih (brez pregrevanja, brez praskanja s kovinskimi pripomočki). In predvsem: poškodovana ali močno opraskana teflonska posoda ni več primerna za uporabo. Smiselno je, da zmanjšamo nepotrebne izvore, ne pa da se odpovemo normalnemu kuhanju.

Za notranje okolje pa velja preprost recept: redno mokro brisanje, temeljito sesanje in zračenje. To se sliši banalno, a pri nekaterih snoveh res zmanjša vlogo prahu, posebej pri otrocih, ki imajo več stika s tlemi.

Kaj pa pri kozmetiki, osebni negi in tekstilu?

Pri kozmetiki in osebni negi je pogosto najbolj učinkovito načelo "manj je več": manj izdelkov, bolj preproste formulacije, zlasti pri otrocih. Ne gre za popolno izogibanje, ampak za zmanjšanje nepotrebnega koktajla iz številnih izdelkov. Nova oblačila je pred uporabo koristno oprati.

Pri nakupih se poskusimo izogniti nepotrebno impregniranemu tekstilu, torej izdelkom, ki jih spremljajo marketinški slogani, kot sta "nič se ne prime" in "odbojno za vodo in maščobe" ipd. Takšni materiali imajo smisel, če kupujemo opremo za specifičen namen (npr. za delo na terenu, v mokrem, posebnih razmerah).

Za običajna športna oblačila ali vsakdanjo rabo tega pogosto ne potrebujemo in je smiselno izbrati bolj naravne materiale, brez nepotrebnih obdelav. Tudi finančno je pogosto smiselno kupovati manj, a kakovostneje – in se izogniti nepotrebnim obdelavam materialov.

Seveda ne smemo pozabiti na otroke in igrače, kajne?

Za otroke in igrače velja klasično pravilo: upoštevamo preverjene vire in skladnost. Pri sumljivo poceni izdelkih z nejasnim poreklom je tveganje za neskladnost večje. In najbolj pomembno: cilj ni živeti brez kemikalij, ker to ni realno, ampak zmanjšati nepotrebne, ponavljajoče se izpostavljenosti tam, kjer to lahko naredimo na preprost način, brez panike in velikih stroškov.

Velik del pravil o kemikalijah nastaja na ravni EU. Trenutno potekajo aktivnosti v smeri spremembe uredbe REACH. V zadnjem času se pogosto govori o "poenostavitvah". Kje je po vašem mnenju meja med smiselno poenostavitvijo in slabitvijo varovanja zdravja? Kaj to v praksi pomeni za Slovenijo?

Najprej razjasnimo razliko, ker je pomembna. Uredba EU velja neposredno, kar pomeni, da so osnovna pravila enaka po vsej EU, tudi v Sloveniji. Naša naloga je predvsem izvajanje uredbe: nadzor, inšpekcije, sodelovanje v evropskih mehanizmih, laboratorijska podpora, obravnava neskladnih izdelkov. Za majhno državo je močan in jasen evropski okvir praviloma prednost, ker zagotavlja enotna pravila igre.

Kar zadeva "poenostavitev", sama ideja ni nujno slaba. Če pomeni manj birokracije, hitrejše postopke, boljšo digitalizacijo, manj podvajanja – jo podpiram. Težava nastane, če "poenostavitev" v praksi pomeni manj podatkov o varnosti, počasnejše ukrepanje ali več prostora za izjeme tam, kjer gre za varovanje zdravja. Javno zdravje ne bi smelo postati stranski produkt razprave o konkurenčnosti.

Če gremo v smer rahljanja standardov ali pa se breme v preveliki meri prenese na države članice, to za Slovenijo pomeni zelo konkretno tveganje: manjše države imajo omejene kadrovske in strokovne zmogljivosti, zato si praviloma želimo, da so ključni varovalni mehanizmi na ravni EU močni.

Avtorica: Urša Šmid Božičevič