Oglaševanje na televiziji

Na prvi pogled se zdi, da so slovenski otroci zaščiteni pred škodljivimi vplivi televizijskega oglaševanja. Ponudniki avdiovizualnih vsebin morajo namreč določiti pravila ravnanja, ki v skladu s prehranskimi smernicami omejuje oglaševanje živil z neugodnim prehranskim profilom v programih, namenjenih otrokom. A v praksi se takšen samoregulativen pristop pogosto izkaže za nezadostnega. 

Pravila namreč dopuščajo preveč sivin in s tem priložnosti za interpretacije, ki ne zagotavljajo učinkovitega nadzora nad dejansko izpostavljenostjo otrok. 

Mali zasloni, velik problem

Otroci poleg otroških oddaj pogosto spremljajo tudi vsebine, kot so družinski filmi, resničnostne oddaje ali športni prenosi, kjer so tovrstna oglasna sporočila še vedno dovoljena. 

Posledično je njihova izpostavljenost spornemu oglaševanju še vedno velika, kar potrjujejo tudi izsledki naše analize oglasov na televiziji. Za učinkovito varstvo otrok pred škodljivimi vplivi trženja je nujno, da se omejitve oglaševanja takšnih živil razširijo tudi zunaj okvirov otroškega programa in veljajo za vse programske vsebine, ki jih otroci redno spremljajo. 

Takšna razširjena regulacija je podprta tudi z mednarodnimi priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki poudarjajo potrebo po celovitem pristopu k zaščiti otrok pred škodljivim oglaševanjem.

94.080 minut tv-programov pod drobnogledom

Jeseni 2024 smo štirinajst dni zapored, vsak dan med 6. in 22. uro, spremljali sedem televizijskih kanalov, priljubljenih med otroki (od tega pet slovenskih). Zabeležili smo 11.764 oglasov za živila, od katerih je bilo več kot 60 odstotkov glede na slovenske prehranske smernice in merila Svetovne zdravstvene organizacije neprimernih za otroke. 

Najpogosteje je šlo za sladkarije, pijače in predpripravljene jedi. Poleg tega smo sporne oglase zaznali tudi v času otroških programov, ko takšno oglaševanje glede na slovenske smernice in zaveze prehranske industrije (t. i. EU Pledge) ni dovoljeno. 

Primeri spornih oglasov 

Skrb vzbujajoče je, da je bilo kar 17 odstotkov vseh živilskih oglasov osredotočenih zgolj na promocijo blagovne znamke, brez prikaza konkretnega izdelka. Nekaj primerov spornih oglasov iz naše analize predstavljamo v nadaljevanju.

Legenda prehranskega semaforja

Rdeča barva ikone = živilo uživajte v manjših količinah in zgolj občasno
Rumena barva ikone = živilo uživajte v zmernih količinah
Zelena barva ikone = živilo je primerno za redno uživanje

Že ena rdeča ali rumena luč na prehranskem semaforju, pomeni opozorilo za celo živilo, ne le za omenjeno hranilo.

Cedevita

Oglas pitje pijače z veliko vsebnostjo sladkorja povezuje z dobrodelnostjo, s čimer posredno upravičuje razvoj nezdravih prehranskih navad. 

Prehranski semafor

Fructal

Oglas izdelke z veliko vsebnostjo sladkorja povezuje z akcijsko ponudbo, kjer kupec prejme nalepke z živalskimi motivi za zbirateljski album. 

Prehranski semafor - sladke pijače

Prehranski semafor - čokoladice

Kinder

Oglas čokoladne bonbone povezuje s čustveno bližino in družinsko toplino. Slogan »Tako lepo je, kadar smo skupaj« nagovarja tako otroke kot njihove starše oz. skrbnike. 

Prehranski semafor

Knoppers

Oglas uživanje čokoladice povezuje s športnimi uspehi in izstopanjem – z drugačnostjo. 

Prehranski semafor

Nutella

Oglas uživanje namaza povezuje s čustveno toplino in medgeneracijsko povezanostjo. Nagovarja tako otroke kot starše in stare starše oz. skrbnike. 

Prehranski semafor

Oreo

Oglas s sloganom »Več kakava, več igre« poudarja prehranske lastnosti izdelka ter izpostavlja igrivost in energijo, s čimer neposredno nagovarja tudi otroke. 

Prehranski semafor

Petra Zupančič, AKOS: poleg zakonodaje je ključen celovit in odgovoren pristop tako industrije kot javnih sistemov in staršev

Za mnenje o problematiki smo vprašali Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS), ki kot neodvisni regulator na področju elektronskih komunikacij in avdiovizualnih medijskih storitev med drugim nadzira spoštovanje pravil glede oglaševanja otrokom. 

V Sloveniji na področju televizijskega oglaševanja nezdravih živil otrokom velja koregulacijski sistem po Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS). Izdajatelji morajo skladno z nacionalnimi prehranskimi smernicami sprejeti interna pravila ravnanja, vendar otroci ostajajo izpostavljeni tovrstnim oglasom še posebej ob vsebinah, ki jim niso primarno namenjene in kjer pravila ne veljajo.

Upoštevajoč znatne deleže gledanosti prav teh televizijskih vsebin in siceršnje spremenjene navade otrok, ki vsebine danes spremljajo predvsem prek manj reguliranih spletnih platform, se kažejo nova, pogosto še večja tveganja. Poleg celovite in v praksi implementirane zakonodaje, ki bi naslovila vse televizijske (in druge) vsebine ter ustrezno določila starostno kategorijo otrok, je za zaščito otrok in obvladovanje tveganj na tem področju ključen tudi celovit in odgovoren pristop vseh deležnikov – industrije, javnih sistemov in staršev. 

Agencija to nalogo aktivno uresničuje prek portala za medijsko in informacijsko pismenost MiPi ter si v prihodnje želi več skupnih medsektorskih kampanj za ozaveščanje javnosti in zaščito otrok kot posebej ranljive skupine (tudi kot odgovor na siceršnjo prevlado sporočil oglaševalske industrije, katerih popoln umik je verjetno nerazumno pričakovati).

Besedilo: Matjaž Pirc, Eva Marija Čad, Jasmina Bevc Bahar

Oglaševanje v trgovinah

Trgovine so eden ključnih prostorov, kjer se vplivi oglaševanja pokažejo v praksi in dodatno utrdijo. Sladkarije, sladke pijače in slani prigrizki so pogosto postavljeni v višini otroških oči, ob vhodih, blagajnah ali celo med osnovnimi živili. 

Trgovine, minsko polje trženja

Vabljive embalaže z risanimi junaki, zbirateljske akcije, stojala z mamljivimi izdelki in maskote otroke nagovarjajo na vsakem koraku. Tudi kadar starši poskušajo izbirati premišljeno in se skupaj z otrokom izogniti sladkim pastem, se le-te znajdejo tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Otroške želje pomembno vplivajo na nakupne izbire družine, zato se v vozičku hitro znajdejo izdelki, ki jih sprva ni bilo na seznamu.

Primerjalno ocenjevanje oglaševanja v trgovinah

Kako pogosto in na kakšne načine so otroci izpostavljeni sladkarijam v trgovinah, smo preverili v okviru primerjalnega ocenjevanja, pri katerem smo obiskali 24 trgovin po Sloveniji. Ugotovili smo, da so sladkarije, ki z embalažo, risanimi junaki ali igračami očitno nagovarjajo otroke, prisotne pri blagajnah vseh trgovin. 

V povprečju je bila vsaka četrta sladkarija pri blagajni nedvoumno namenjena otrokom. Sladke skušnjave pa niso prisotne le pri blagajnah. V večini trgovin smo namreč med policami zaznali tudi številne izpostavitvene elemente, kot so stojala, maskote, panoji in promocijski otoki. Ti so se izkazali kot posebej moteči, saj pogosto zmotijo tok nakupovanja tudi takrat, ko se zavestno izogibamo oddelkom s sladkarijami. 

Rezultati ocenjevanja 

Šest najbolj pogostih sladkarij

Med našim pregledom smo pri blagajnah najpogosteje zabeležili sladkarije, med katerimi so prednjačili izdelki znamk Kinder, Chupa Chups, Kraš, Skittles, M&M’s in Barni. 

Predstavljamo šest najpogosteje prisotnih izdelkov pri blagajnah, nedvoumno namenjenih otrokom, ovrednotenih s prehranskim semaforjem, glede na prehranske smernice.

Čokoladno jajce Kinder Surprise

Sadna lizika Chupa Chups

Mlačna čokoladica Kraljestvo živali Kraš

Bonboni z arašidi (M&M's)

Biskvit s čokoladnim nadevom (Barni)

Žvečljivi sadni bonboni (Skittles)

Besedilo: Matjaž Pirc, Eva Marija Čad, Jasmina Bevc Bahar

Za kaj se zavzemamo?

Na problematiko spornega oglaševanja hrane otrokom na Zvezi potrošnikov Slovenije opozarjamo že vrsto let. Naše nedavne analize znova potrjujejo, da obstoječa pravila ne zadoščajo in da samoregulacija industrije ne prinaša želenih učinkov. 

Čas je za odločne ukrepe

Otroci so oglasnim sporočilom izpostavljeni vsakodnevno, na vsakem koraku, in to v ključnem obdobju, ko se oblikujejo njihove prehranske navade, zdravje in odnos do hrane.

Če želimo resno zajeziti epidemijo debelosti in ustvariti okolje, ki bo otrokom omogočalo bolj zdravo izbiro, so potrebne sistemske rešitve.

Potrebujemo jasno in zavezujočo zakonodajo, ki bo:

• prepovedala sporno oglaševanje na spletu, vključno s profili podjetij in vplivnežev,
• omejila televizijske oglase za takšna živila v vseh terminih, ne le ob otroških programih,
• onemogočila uporabo risanih junakov in drugih trženjskih trikov, ki nagovarjajo otroke,
• zagotovila zaščito vseh otrok in mladostnikov do 18. leta starosti.

Dokler na ravni EU ni oblikovana enotna zakonodaja, ima Slovenija priložnost, da ukrepa samostojno, tako kot so to že storile nekatere druge države po svetu. Otroci imajo pravico odraščati v okolju, ki podpira njihovo zdravje in dobrobit, zato ne odlašajmo z ukrepi. Zaščita otrok pred škodljivim trženjem ne sme biti vprašanje politične volje, temveč moralna in družbena odgovornost.

EU Pledge – obetavna na papirju, neučinkovita v praksi

Na ravni EU obstaja prostovoljna zaveza EU Pledge, ki vključuje 23 največjih prehranskih podjetij (med njimi McDonald's, Coca-Cola, Ferrero in Nestlé), ki skupaj pokrivajo več kot 80 odstotkov proračuna za oglaševanje hrane in pijač v EU. 

Irina Popescu iz Evropske potrošniške organizacije BEUC:

Na papirju zveni spodbudno, a v praksi je zaveza pogosto neučinkovita. Leta 2021 so BEUC in deset članic, med njimi tudi ZPS, vložili več kot 80 pritožb glede kršitev zaveze EU Pledge in rezultate zbrali v poročilu, ki razkriva številne pomanjkljivosti modelov samoregulacije. 

Prehranska merila so preohlapna, omejitve pa veljajo le za vsebine, izrecno namenjene otrokom, čeprav so ti pogosto izpostavljeni oglasom tudi med vsebinami, ki niso primarno namenjene njim (npr. družinske oddaje, revije, splet, kinematografi). Zaveza prav tako ne zajema embalaže, postavitev na prodajnih mestih ali vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki družbenih omrežij. Kljub rednim prijavam kršitev naj bi se ukrepi redko izvajali, podjetja pa s tem ohranjajo vtis družbene odgovornosti, ne da bi v resnici omejila trženje.

Pritožbe Evropske potrošniške organizacije BEUC in njenih članic, tudi ZPS, razkrivajo, da samoregulacija v okviru EU Pledge ne deluje. Pritožbe so večinoma zavrnjene, kazni ni, merila industrije pa dopuščajo oglaševanje čipsa, sladkih pijač in druge nezdrave hrane. Potrebujemo jasno EU-zakonodajo po priporočilih zdravstvenih strokovnjakov, z učinkovitimi sankcijami za kršitelje.

Izkušnje s problematiko v drugih evropskih državah

Norveška 

Fanny Helle, višja pravna svetovalka, oddelek za potrošniško politiko, Norveški potrošniški svet:

Pred letom 2024 je Norveška trženje nezdrave hrane in pijače otrokom omejevala s samoregulacijo (MFU), ki jo je vodila živilska industrija, a ta otrok ni učinkovito zaščitila. Študija iz leta 2021 je pokazala, da je večina oglasov, namenjenih starim od 3 do 17 let, promovirala izdelke z veliko vsebnostjo maščob, soli in sladkorja, kar je v nasprotju s smernicami WHO. 

Leta 2024 je vlada sprejela zakon, ki takšno trženje prepoveduje vsem mlajšim od 18 let, z nadzorom Direktorata za zdravje in s kaznimi od leta 2027. Prepoved začne uradno veljati 25. oktobra 2025, a kritiki opozarjajo na zapletenost pravil, neenotno uporabo in nejasnosti glede vplivnežev.

Za okrepitev zaščite mladih bo ključno nadaljnje spremljanje učinkov. Po našem mnenju je torej ključno oceniti potrebo po prilagoditvah ali spremembah in nadaljevati delo na področju vzpostavitve predpisov, ki otrokom in mladim zagotavljajo še večjo zaščito pred oglaševanjem nezdrave hrane in pijač. Norveške organizacije si že leta prizadevajo za takšne spremembe in tesno sodelujejo s pristojnimi organi, da bi jo uresničile. Za zdaj smo radovedni, kako se bo zadeva odvila.

Danska

Maja Effersøe Khan, svetovalka za prehransko politiko, Danski potrošniški svet:

Danski otroci so vsak dan bombardirani z oglasi in drugimi oblikami oglaševanja nezdrave hrane, zlasti na družbenih omrežjih, kjer je vsebina pogosto spretno prikazana kot zabava in razvedrilo.

Nedavno poročilo Danskega združenja za boj proti raku je razkrilo, da so danski otroci v povprečju v enem dnevu izpostavljeni 26 objavam, ki promovirajo nezdravo hrano – en otrok iz raziskave pa jih je videl kar 268! Takšna izpostavljenost neposredno vpliva na prehranske navade in povečuje tveganje za čezmerno težo in zdravstvene težave. Kljub dolgoletnim poskusom samoregulacije prek Foruma za trženje živil je ta sistem odpovedal.

Industrija ni primerna, da nadzira samo sebe. 

Maja letos je danska vlada napovedala spremembo Zakona o trženju, da bi bolje zaščitila otroke, mlajše od 15 let, pred škodljivim oglaševanjem nezdrave hrane. Javnost ukrepe podpira, saj kar 74 odstotkov Dancev želi prepoved oglaševanja za vse mlajše od 18 let. Danski potrošniški svet je s podatki, strokovnimi prispevki in konkretnimi predlogi pripomogel k uvrstitvi teme na politično agendo. Zdaj je čas, da se politične obljube spremenijo v zakonodajo, ki bo otroke resnično zaščitila pred komercialnim pritiskom.

Združeno Kraljestvo

Nika Pajda, vodja oddelka za politiko in raziskave, Bite Back 2030:

Živilska podjetja vsako leto namenijo milijone za različne oglaševalske tehnike, da bi nezdrava hrana ostala v središču pozornosti. Številni dokazi jasno kažejo, da obstaja neposredna povezava med oglaševanjem hrane in tem, kaj otroci jedo. Združeno kraljestvo ima skoraj 20 let izkušenj s politiko omejevanja oglaševanja nezdrave hrane. 

Od leta 2019 je 25 lokalnih uprav, vključno z londonskim županom, uvedlo lokalne omejitve oglaševanja nezdrave hrane na prostem. Politika "Transport for London« se je izkazala za uspešno, saj so, kot ocenjujejo, mestna gospodinjstva na teden nakupila v povprečju za 1000 kilokalorij manj izdelkov z veliko vsebnostjo maščob, sladkorja ali soli.

Januar 2026 bo pomemben mejnik, saj bo nacionalna vlada uvedla prepoved oglaševanja nezdrave hrane na televiziji do 21. ure in popolno prepoved oglaševanja na spletu. Ta korak je bil večkrat preložen, predvsem zaradi pomislekov industrije. 

Pred nami je še dolga pot do ustvarjanja resničnih in spletnih okolij, v katerih bodo otroci izpostavljeni le oglaševanju zdrave hrane. Zaradi prihajajočih omejitev velike blagovne znamke vlagajo v oglaševanje zgolj blagovne znamke, pogosto z malo ali sploh brez prikaza izdelkov, pri čemer oglaševalci to odkrito opisujejo kot strategijo za ohranitev prodaje. Pomemben delež zunanjih oglasnih površin (oglaševanje na prostem) pa je v komercialni lasti, zato so možnosti lokalnih politik za doseganje ciljev omejene. Za zaščito otrok in javnosti pred komercialnimi interesi bodo še naprej potrebni odločni zakonodajni ukrepi.

Besedilo: Matjaž Pirc, Eva Marija Čad, Jasmina Bevc Bahar

Kaj pravijo strokovnjaki?

O problematiki smo se pogovarjali z vodilnimi strokovnjaki na področju oglaševanja živil otrokom, z dr. Emo Boyland, profesorico trženja hrane in otroškega zdravja na Univerzi v Liverpoolu (Združeno kraljestvo), ter z dr. Kathryn Montgomery in Jeffom Chesterjem, soustanoviteljema Centra za digitalno demokracijo iz Washingtona (ZDA).

Zakaj so otroci tako ranljivi za oglaševanje hrane?

Otroci (vsi mlajši od 18 let) so dovzetni za vplive trženja na več ravneh. 

Prvič: njihove prehranske preference se v tem obdobju šele oblikujejo, pri čemer ključno vlogo igra družbeno učenje – opazovanje, posnemanje in posvajanje vedenja drugih. Samo pomislite, kako škodljiva za ta proces so prepričevalna tržna sporočila in potrošniško vedenje, ki jih spodbujajo vplivneži na družbenih omrežjih. 

Drugič: otroci nevrološko in čustveno še niso dovolj razviti, da bi znali kritično presojati trženjska sporočila. Predvsem v najstniških letih so še posebej dovzetni za oglasna sporočila, ki vplivajo na njihovo identiteto v družbi in čustva. 

Tretjič: otroci imajo ogromno prostega časa, ki ga pogosto preživijo ob zaslonih in digitalnih vsebinah, kar pomeni, da so trženjskim vplivom izpostavljeni pogosteje kot odrasli. 

In ne nazadnje: otroci in mladostniki so za industrijo tržno izjemno zanimivi – imajo žepnino, pomembno vplivajo na odločitve staršev, ko gre za nakup hrane, in nekoč bodo sami odločali, kaj bo na njihovem jedilniku. Podjetja se zato trudijo vzpostaviti zvestobo blagovni znamki že v otroštvu.

Kje trenutna zakonodaja odpove?

Po svetu še ni države z resnično celovito zakonodajo, ki bi učinkovito naslovila oglaševanje nezdravih živil otrokom. Večina trenutnih omejitev se namreč nanaša le na televizijo, medtem ko digitalno okolje večinoma ostaja neregulirano, zaščita pa velja le za mlajše otroke (do 12 let), čeprav so tudi mladostniki ranljivi. Prav tako se pravila pogosto nanašajo zgolj na tisto trženje, za katero se domneva, da je »ciljano na otroke«.

Katera je najpogostejša zmota glede oglaševanja hrane otrokom?

Da je oglaševanje škodljivo le, kadar je izrecno namenjeno otrokom, je mit. Številne raziskave, ki so preučevale vpliv različnih tržnih sporočil o živilih, ne le tistih, ki so v celoti »usmerjena v otroke«, namreč zelo jasno kažejo, da trženje živil negativno vpliva na prehranjevalne navade. 

Ocenjevanje škodljivosti oglasov zgolj na podlagi ciljne skupine od nas zahteva, da domnevamo, kaj je bil namen industrije – kar je težko dokazljivo in kar bo najverjetneje zanikala. Običajno takšen pristop zahteva, da zanemarimo vpliv oglaševanja na mladostnike, ki so prav tako ranljivi, a niso vedno zaščiteni, saj zakonodaja pogosto cilja zgolj na oglase z otrokom posebej privlačnimi elementi, kot so (promocijski) risani junaki.

Kateri dokazi jasno nakazujejo, da prepovedi oglaševanja delujejo v praksi?

Leta 2022 smo z mojo ekipo za Svetovno zdravstveno organizacijo pripravili sistematični pregled raziskav o učinkovitosti omejitev oglaševanja hrane. 

Ugotovili smo, da dobro zasnovani ukrepi, ki jih vodi država in ne industrija, pomembno zmanjšajo izpostavljenost trženju živil, prepričljivost oglasov in dejanski nakup nezdravih živil. Poleg tega je dodatna analiza prepovedi oglaševanja v Čilu pokazala, da lahko prepoved vpliva na prehransko vedenje celotnega prebivalstva.

Kako bi v 30 sekundah odločevalce prepričali v smiselnost prepovedi oglaševanja?

Najprej bi jih prosila, naj razmislijo o dveh stvareh. 

Prvič: kako resen je problem bolezni, povezanih s prehrano in debelostjo, med prebivalstvom, ki ga zastopajo? 

In drugič: kako razumejo svojo odgovornost kot predstavniki države, ki je podpisnica Konvencije Združenih Narodov o otrokovih pravicah, s čimer so se zavezali, da bodo zdravje otrok postavili v središče javnih politik in ustvarjali pogoje za najvišji možni standard zdravja za vse otroke? 

Nato bi jih vprašala: ali menite, da trženje nezdrave hrane prispeva k temu cilju?

Kakšno vlogo imajo velika tehnološka podjetja pri omogočanju ciljanega oglaševanja hrane otrokom in zakaj je to še posebej nevarno?

Najmočnejše svetovne digitalne oglaševalske platforme, kot so Google, Meta, TikTok in Amazon, že dolgo sodelujejo z vodilnimi prehranskimi podjetji, ki po vsem svetu proizvajajo in prodajajo nezdravo hrano in pijačo. Pepsi, Coca-Cola, Mars, Mondelez in McDonald’s, na primer, vzpostavijo sodelovanje s tehnološkimi velikani, da lahko učinkovito dosežejo in pritegnejo otroke ter njihove družine prek družbenih omrežij, mobilnih aplikacij, spletnih iger, kanalov za pretakanje videoposnetkov in celo v živilskih trgovinah. 

Velika tehnološka in prehranska podjetja so del vse bolj obsežnega sistema digitalnega trženja, ki vključuje širok krog akterjev, kot so posredniki z osebnimi podatki, oglaševalske agencije, podjetja za oglaševanje in televizijske mreže. 

Otroci in mladostniki so ključne tarče tega močnega oglaševalskega sistema, v katerem so nekatere najbolj nezdrave blagovne znamke in izdelki postali vseprisoten del njihove digitalne izkušnje. Tako so izpostavljeni številnim nepoštenim in manipulativnim praksam, posebej zasnovanim za izkoriščanje njihove ranljivosti. Tehnologije umetne inteligence še dodatno preoblikujejo in krepijo digitalno trženje hrane, saj vse večje blagovne znamke uporabljajo vedno širši nabor orodij generativne umetne inteligence za tržne raziskave, razvoj izdelkov, video produkcijo in napredno personalizacijo.

O spletnih oglasih ste govorili kot o obliki »nadzornega trženja«. Kako je to povezano s prizadevanji prehranske industrije, da cilja na otroke?

Oglaševanje hrane je del obsežnega globalnega komercialnega nadzornega sistema, ki ima izjemen obseg in vpliv na življenje mladih. Prehranska in tehnološka industrija nenehno spremljata otroke in mladostnike ter jim sledita na vsakem njihovem koraku znotraj digitalne kulture – od stikov s prijatelji in znanci, uporabe digitalnih naprav in platform, do čustvenih in vedenjskih povezav z blagovnimi znamkami. 

Pri tem zbirata ogromne količine podatkov o njih. Blagovne znamke hrane in pijače, restavracije s hitro prehrano, trgovine z živili in drugi trgovci so vzpostavili lastne podatkovne sisteme, z aplikacijami za naročanje in dostavo, z igrami, nagradnimi programi in doživetji (na primer z glasbenimi koncerti ali e-športnimi dogodki) pa gradijo obsežne baze podatkov za trženjske namene.

Zakaj menite, da so prostovoljne zaveze industrije (kakršna je tudi EU Pledge) spodletele? Kateri pravni ali regulativni ukrepi so namesto tega nujno potrebni?

Industrija hrane, pijač in oglaševanja ima dolgo zgodovino uvajanja prostovoljnih shem, da bi preprečila vladno regulacijo. Vendar ti sistemi samoregulacije niso imeli nobenega pomembnega vpliva na oglaševalske prakse ali izdelke, ki jih uživajo mladi. 

Samoregulacija je še posebej neučinkovita pri obravnavanju sodobnih strategij, vključno z vplivneži, oglaševanjem v igrah in »virtualnim umeščanjem izdelkov«, ki so se razširile v digitalni mladinski kulturi.

Svetovna zdravstvena organizacija je pozvala k obvezni uvedbi zakonodaje, ki bi omejila trženje nezdrave hrane in pijač tako otrokom kot mladostnikom. Vsak regulativni poseg mora vključevati tudi strogo varstvo zasebnosti, podatkov in varovalke pred umetno inteligenco za mlade in njihove družine. 

Zagovorniki zdravja in otrok po vsem svetu morajo sooblikovati globalno strategijo, vključno z regulativnimi pritožbami, novimi zakoni in drugimi prizadevanji za omejitev vplivnih tehnoloških, prehrambnih in oglaševalskih industrij. Takšno skupno prizadevanje je še posebej nujno, saj ti pristopi prek digitalnega trženja agresivno prodirajo tudi v Latinsko Ameriko, Azijo in Afriko.

Kako je oglaševanje hrane otrokom povezano s širšimi vprašanji o digitalnih pravicah in izkoriščanju na spletu?

Mladi po vsem svetu še naprej uporabljajo digitalne medije kot pomembno orodje v svojem osebnem in družabnem življenju, saj jim pomagajo raziskovati identiteto ter vzdrževati stike s prijatelji in vrstniki. 

Kot ključna ciljna skupina za »monetizacijo« digitalnega gospodarstva pa so tarča neprekinjenega sledenja in profiliranja za komercialne namene in preplavljeni z močnimi, vsiljivimi oglaševalskimi sporočili za nezdravo hrano in pijačo. Takšne prakse kršijo temeljne pravice otrok do zdravega okolja, kot jih določa Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah. Vrednote, cilji in delovanje digitalne komercialne kulture pa vzbujajo še večje skrbi za mlade. 

Tehnološke platforme, živilska industrija in drugi tržniki so skupaj oblikovali spletno okolje, ki je zasnovano za potrebe oglaševalcev, ter ustvarili vsebine in izkušnje, ki ves čas ciljano vabijo k uporabi. Digitalne platforme prav tako oblikujejo vedenje uporabnikov – sprožajo in nagrajujejo določena dejanja, hkrati pa promovirajo nekatere vrste vsebin in omejujejo druge. Ti sistemi prispevajo k širjenju dezinformacij in politični polarizaciji, kar lahko resno vpliva na to, kako se mladi vključujejo v družbo kot državljani, ter na integriteto in delovanje samih demokratičnih institucij. 

Če bi jutri sprejeli svetovno prepoved oglaševanja, kakšen neposreden vpliv bi to imelo – ne le na zdravje otrok, ampak tudi na samo gospodarstvo digitalnega oglaševanja?

Svetovna prepoved trženja bi lahko pomembno prispevala k izboljšanju zdravja mladih po vsem svetu. Vendar bi bilo treba vse zakone, namenjene zaščiti mladih pred močnim dosegom in vplivom digitalnega oglaševanja hrane in pijač, skrbno oblikovati, da bi zajemali celoten spekter tehnik v medijih in trgovini, vključno s trženjem blagovnih znamk, ki je postalo prevladujoča strategija za promocijo nezdrave hrane in pijač med mladimi. 

Zakonodaja za zaščito zdravja mladih ne bi smela imeti negativnega vpliva na digitalno gospodarstvo, ki bo še naprej cvetelo, zlasti z razvojem umetne inteligence in drugih oglaševalskih tehnologij.