Volitve 2022: Nič o potrošnikih brez potrošnikov

6. april 2022

Zveza potrošnikov Slovenije poziva stranke – koalicijske partnerje bodoče koalicije, naj se v koalicijski pogodbi zavežejo k sistemskim ukrepom za okrepitev varstva potrošnikov, k oblikovanju ukrepov za podporo trajnostnemu ravnanju potrošnikov, njihovi vključitvi v digitalno preobrazbo in v trajnostni razvoj.

Dodaj vsebino med priljubljene

Za dodajanje vsebine med priljubljene potrebujete uporabniški profil. Brezplačna registracija

Poimenovali smo jih "Nič o potrošnikih – brez potrošnikov". In potrošniki smo vsi. Verjamemo, da jih bodo »posvojile« vse stranke, ki resno računajo na to, da bodo krojile podobo Slovenije in EU v prihodnjem štiriletnem obdobju.

Slovenski potrošniki se dnevno soočajo s številnimi izzivi. Družinski proračuni so pod pritiskom, zakonodaja ostaja le mrtva črka na papirju, čeprav delujočega gospodarstva brez potrošnikov ni.

Učinkovito politiko varstva potrošnikov sestavlja dobra zakonodaja in njeno uresničevanje v praksi. Potrošniška politika ne zagotavlja le pravične obravnave potrošnikov, temveč tudi ureja pošteno konkurenco, kar v tržnem gospodarstvu krepi zaupanje potrošnikov. Prav to pa je ključno za gospodarsko okrevanje po koroni in ob ukrajinski krizi.

Potrošniki potrebujejo tudi neodvisne vire informacij, izobraževanja in usposabljanja, ki jih bodo pripravila za trajnostni razvoj in trajnostno potrošnjo. Nerazumno je pričakovati, da bodo vsi zmožni sprejeti digitalizacijo, ki ponuja številne prednosti, a tudi tveganja in izzive za potrošnike in družbo. Potrošnikom je treba ponuditi možnost izbire pri ključnih storitvah in jih hkrati opolnomočiti za suvereno uporabo digitalizacije v vsakdanjem življenju.

1. Do konca leta 2022 naj se pripravi in sprejme trajnostno naravnan program/strategijo varstva potrošnikov 2023–2026

Slovenija od leta 2017 nima strategije/nacionalnega programa varstva potrošnikov, novi Zakon o varstvu potrošnikov pa je » v pripravi« že več kot desetletje. Podreditev politike varstva potrošnikov interesom gospodarstva je še dodatna ovira za učinkovit prenos zakonodaje EU v slovenski prostor.

Čeprav Evropska komisija v Novi agendi za potrošnike poziva države članice h krepitvi sodelovanja med potrošniškimi organizacijami in nadzornimi institucijami pri preverjanju učinkovitosti delovanja potrošniških politik, pri pripravi in izvedbi programov krepitve kompetenc in ozaveščanja potrošnikov, v Sloveniji tega že dolgo ni.

1.1 Ponovno naj se vzpostavi samostojni Urad za varstvo potrošnikov pri Vladi RS v povezavi s trajnostnim razvojem

Trenutna umestitev varstva potrošnikov pod okrilje Ministrstva RS za gospodarski razvoj in tehnologijo ni učinkovita, je v nasprotju z interesi varstva potrošnikov. Rezultat so neustrezen, pomanjkljiv nadzor in ukrepanje nad spornimi praksami, pomanjkljiva zakonodaja in prelaganje njenega sprejetja. Izkušnje iz razvitih držav EU pa kažejo, da poštena konkurenca krepi zaupanje v trg in nagrajuje dobre ponudnike.

1.2 Potrošniške organizacije, stroka in nevladne organizacije naj sodelujejo pri oblikovanju politik

Pri oblikovanju politik in preverjanju njihovega izvajanja je treba zagotoviti redno sodelovanje potrošniških organizacij, stroke in drugih nevladnih organizacij, z namenom iskanja skupnih trajnostnih rešitev.

1.3 Sistemsko finakciranje neodvisnih potrošniških organizacij

Ponovno naj se vzpostavi sistemsko financiranje neodvisnih potrošniških organizacij, ki delujejo v javnem interesu, kot je opredeljeno v ZvPot oz. NP VP 2014-2017, v skladu z mednarodnimi pravili potrošniškega gibanja.

2. Učinkovito pravno varstvo

Evropska unija je v preteklosti generirala celovito zakonodajo na področju pravic potrošnikov, s ciljem, da imajo potrošniki enake pravice po vsej EU. Naloga članic je učinkovit prenos te zakonodaje na nacionalno raven. Tu se (pre)pogosto zaplete, rezultat pa je zakonodaja, ki je ni mogoče učinkovito izvajati in posledično ne deluje v korist potrošnikov.

2.1 Izboljšati učinkovitost in transparentnost delovanja nadzornih organov

Zaupanje v institucije je odvisno od kakovosti informacij in transparentnosti njihovega delovanja. Trenutno je to zaupanje omajano. Predlagamo reformo inšpekcijskega nadzora, usmerjeno v usklajeno načrtovanje inšpekcijskih nadzorov na podlagi ocene tveganja, v boljše sodelovanje med inšpektorji in v krepitev vloge inšpekcijskih organov, ter vzpostavitev enotne točke komuniciranja inšpekcijskih organov s potrošniki. Nadzorni organi pa bi morali izdane odločbe tudi javno objavljati in vzpostaviti učinkovit spletni iskalnik po izdanih odločbah.

2.2 Izboljšati sistem izvensodnega razreševanja sporov

Sodni postopki niso primerni za večino tipičnih potrošniških sporov, upravno varstvo, ki bi ga moral zagotavljati Tržni inšpektorat RS, in druge oblike izvensodnega varstva potrošnikov pa so neučinkovite. Učinkovit sistem izvensodnega reševanja potrošniških sporov bi potrošnikom zagotovil pomembno orodje za uveljavljanje njihovih pravic.

2.3 Vzpostaviti sklad za kolektivne tožbe potrošnikov

Zakon o kolektivnih tožbah (ZKolT) omogoča kolektivno uveljavljanje dajatvenih zahtevkov na podlagi tožbe enega tožnika (npr. potrošniške organizacije ali javnega organa). Kljub številnim primerom oškodovanj na področjih pravic potrošnikov, pravic vlagateljev, finančnih storitev, področju varstva okolja itd., tovrstnih tožb ni, saj ni zagonskih sredstev za izvedbo. Posledično kršitve potrošnikov ostajajo brez epiloga.

3. Prehranska politika in prehranska varnost

Varna in zdrava izbira hrane je potrošniška pravica. Cilji kmetijsko-prehranske politike, zasnovani na zelenem dogovoru, strategiji Od vil do vilic in politiki ohranjanja biodiverzitete, se kljub okrevanju po covid-19 in vojni krizi v Ukrajini ne bi smeli spremeniti.

3.1 Potrošnikom je treba omogočiti dostop do varne in cenovno dostopne hrane, ki ne temelji na predelavi in uvozu:

• s povečanjem samooskrbe in z zagotavljanjem prehranske varnosti,
• z upoštevanjem prehranskih smernic,
• s preusmerjanjem pridelave v gojenje kakovostnih rastlinskih virov beljakovin, kot so žita, psevdožita in stročnice.

3.2 Okrepiti podporo prehranski varnosti

Spodbujati k okolju najbolj primerni ekološki pridelavi, ki podpira kakovost tal, vode ter omogoča primerno kakovost in varnost pridelanih živil.

3.3 Izvesti kakovostne kampanje ozaveščanja, informiranja in izobraževanja potrošnikov

Kampanje naj bodo usmerjene k cilju preusmeritve k bolj trajnostni prehrani z minimalno predelanimi živili, ki temelji na prehranskih smernicah, ob tem pa povečati preglednost vpliva hrane na podnebje in trajnost. Temu cilju morata slediti tudi ponudba in način prodaje živil.

4. Vzpostavitev in uveljavljanje trajnosti na ključnih področjih življenja potrošnikov

Trajnost zahteva celovit pristop in dobro načrtovanje. Potrošnikom je treba zagotoviti preproste in dostopne trajnostne alternative, da bodo lahko spremenili svoje navade. Zagotoviti jim je treba dostop do nakupa nujnih življenjskih potrebščin brez uporabe avtomobila, predvsem pa naj javni prevoz postane dostopen, tudi v manj gosto naseljenih krajih.

4.1 Ukrepi za daljšo uporabo izdelkov

Spodbujati daljšo trajnost in uporabo izdelkov, njihovo popravljivost in ponovno vračanje v uporabo, tudi s predpisi in z državnimi spodbudami (npr. znižanje davka na dodano vrednost).

4.2 Bolj dostopno polnjenje za vozila brez izpustov

Zagotoviti dostopne javne polnilnice za polnjenje električnih in drugih vozil brez izpustov (vodik ...).

4.3 Javni prevoz naj postane bistveno dostopnejši

Hrbtenica javnega prevoza naj postane železniški prevoz. Dopolnjujeta naj ga dobro načrtovan sistem multimodalnih prestopnih točk (vlak, avtobus, izposoja koles in avtomobilov) in sodobna kolesarska infrastruktura, primerna tako za mobilnost kot rekreacijo. Načrtovanju javnega prevoza naj sledi tudi prostorsko načrtovanje.

5. Dostopna in okolju prijazna energija

Zaostrene razmere na energetskem trgu in rast cen energije so razgalile pomanjkljivosti energetske zakonodaje za gospodinjske odjemalce, še posebno glede t. i. skupnega odjema. Treba je okrepiti zmožnost potrošnikov, da preidejo na bolj trajnostne sisteme ogrevanja in hlajenja, ki izkoriščajo obnovljive vire.

Obnovljivi viri ob hkratni učinkoviti rabi energije morajo biti dostopni vsem potrošnikom, tudi tistim z najnižjimi prihodki. Zato so potrebne naložbene spodbude za potrošnike za prenovo stanovanj in nakup čistih tehnologij, namensko financiranje prenove stavb za ranljive potrošnike in spodbujanje samooskrbnih energetskih skupnosti.

Prenova preskrbe z energijo je nujna tudi za dosego ciljev, ki jih na področju zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in porabe energije zahteva od nas t. i. zimski energetski paket EU (to je 80-odstotno zmanjšanje izpustov do leta 2050 glede na leto 1990). Rešitve morajo biti za potrošnike preproste in dostopne.

Energetska kriza je prizadela zelo širok krog gospodinjskih odjemalcev, ne le tistih najbolj ranljivih, zato je treba energetsko situacijo reševati čim bolj celostno, z vrsto različnih ukrepov.

5.1 Sprememba energetske zakonodaje za male odjemalce

Energetska kriza je izpostavila nedorečenost zakonodaje na področju energetike za gospodinjske in male poslovne odjemalce. Zavzemamo se, da se v zakonodaji natančneje uredijo pravice gospodinjskih odjemalcev, še posebej v delu, ki se nanaša na skupinski odjem v večstanovanjskih stavbah. Interventni zakon (Zakon o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov) je namreč le delno omilil posledice, ni pa prinesel rešitev.

5.2 Razširiti prepoved odklopa iz energetskega omrežja ali daljinskega sistema ogrevanja za ranljiva gospodinjstva

Ukrep naj se razširi ne glede na izpolnjevanje obstoječih pogojev za nujno oskrbo oz. razširiti krog upravičencev za nujno oskrbo.

5.3 Finančni ukrepi za bolj dostopno in okolju prijazno energijo

Kot dolgotrajnejši ukrep predlagamo znižanje DDV na računih za energente (elektrika, plin in toplota, kurilno olje).

6. Dostop do sodobnih telekomunikacijskih omrežij in digitalnih storitev mora postati pravica potrošnikov

Dostop do sodobnih telekomunikacijskih omrežij in digitalnih storitev mora biti podprt z visoko kakovostjo omrežnih povezav.

6.1 Ukrepi za digitalno opismenjevanje potrošnikov

Razvoju storitev in ponudbe mora slediti finančno in digitalno opismenjevanje mladih (kot obvezno izobraževanje na osnovni in srednji stopnji) in starejših (uvedba vavčerjev za usposabljanje in nakup ustrezne opreme): e-zdravje, e-javna uprava, zaščita in varnost podatkov, uporaba naprav za izboljšanje vsakdanjega življenja in delovanja v različnih okoliščinah.

6.2 Potrošnik mora imeti pravico do bolj proste izbire digitalnih storitev

Ponudniki morajo omogočiti izbiro vsebine osnovnih naročniških paketov, še zlasti tistih, ki omogočajo samo hiter dostop do interneta, saj bi potrošnikom tako omogočili, da izberejo (samo) tiste storitve, ki jih res zanimajo.

6.3 Povečanje zmogljivosti internetnih povezav

V kratkoročnem obdobju bi morali vsem gospodinjstvom omogočiti povezavo z vsaj 100 Mbit/s v smeri proti uporabniku in od uporabnika, odpraviti bele lise na območjih, ki še niso pokrita z optičnim oziroma sodobnim kabelskim omrežjem, in se izogibati gradnji vzporednih širokopasovnih omrežij na območjih, kjer takšno omrežje že obstaja.

7. Vzpostavitev za potrošnike boljšega trga varčevalnih/naložbenih produktov

Potrošniki pogosto vstopajo v odnose s finančnimi institucijami. Finančna pismenost Slovencev je na skrb vzbujajoči nizki ravni. Posledično so številni Slovenci "lahek plen" komercialistov finančnih institucij, ki jim prodajajo zanje neprimerne finančne produkte. Naj spomnimo na naložbena zavarovanja pred leti, prodajo podrejenih obveznic slovenskih bank na bančnih okencih in kredite v švicarskih frankih.

Nujno je izvajanje sistematičnih ukrepov na različnih ravneh, da se trenutne razmere izboljšajo.

Predlagamo:

• Vzpostavitev in financiranje programov finančnega opismenjevanja odraslih.
• Vzpostavitev registra neodvisnih in odvisnih finančnih/investicijskih svetovalcev na trgu (pravnih oseb, ki izvajajo storitev finančnega/investicijskega svetovanja) ter vzpostavitev rednega sistematičnega nadzora nad njimi in tudi nad neregistriranimi svetovalci s strani nadzornih organov (ATVP, AZN).
• Dosledno razlikovanje trženja finančnih produktov (execution-only) od svetovanja strankam; dosleden in sistematičen nadzor ATVP nad vsemi izvajalci storitve investicijskega svetovanja, še posebej na področju primernosti naložb in konflikta interesov, konkretno kompenzacije svetovalcev, kot je določeno z evropskimi predpisi na temo varstva vlagateljev in posrednikov.
• Spodbujanje naložbenega varčevanja z ugodnejšim sistemom obdavčitve kapitalskih dobičkov pri dolgoročnem varčevanju. Finančna vrzel med plačo in pokojnino se povečuje, potrošniki bi morali varčevati, a v Sloveniji imamo davčni sistem, ki ne spodbuja zadostno dolgoročnega naložbenega varčevanja. Predlagamo, da se doba za obdavčitev kapitalskih dobičkov skrajša s sedanjih 15 let na 10 let od prisvojitve kapitala. To bi potrošnikom omogočilo tudi večjo in ugodnejšo izbiro varčevalnih finančnih instrumentov na trgu, saj so sedaj nekateri investicijski produkti ravno zaradi dolge dobe obdavčitve kapitalskih dobičkov in njihove davčne obravnave privilegirani v primerjavi z za varčevalce bistveno cenejšimi alternativami (npr. skladi ETF).
• Skupaj s sistemom finančnega opismenjevanja in razvojem neodvisnega finančnega svetovanja bi to pomenilo velik korak k za potrošnike cenovno bistveno bolj ugodnemu, bolj transparentnemu in bolj konkurenčnemu trgu varčevalnih/naložbenih produktov v Sloveniji, ki je v tem trenutku vse prej kot to.