V dobi informacijske tehnologije si skoraj ne moremo več predstavljati, da otrok sploh ne bi uporabljal računalnika ali za šolo (npr. za pisanje seminarskih nalog, programiranje, zbiranje literature, izmenjavo dokumentov, ipd.) ali pa zgolj za zabavo (npr. za računalniške igre, pregledovanje spletnih vsebin, sodelovanje v klepetalnicah, uporabo programov za takojšnje sporočanje, ipd.). Tudi uporaba elektronske pošte, gledanje in obdelava avdio/video materiala, pa tudi prenos datotek (večinoma nelegalno reproduciranih avtorskih del) prek omrežij P2P sodijo med priljubljena računalniška opravila naših otrok. Sposobnost otroka, ki je vešč uporabe raznolikih možnosti, ki jih ponuja računalnik, vzbuja pri starših ponos. Ta pogosto prevlada nad razumom, ki govori, da so otroci za računalnik, pa naj bodo še tako vešči, posebna vrsta "nevarnosti". Pri nadebudnem raziskovanju lahko uničijo sistemske nastavitve in/ali podatke (svoje in drugih uporabnikov).  Seveda lahko zaradi nepazljivega ravnanja poškodujejo ali uničijo tudi strojno opremo (to možnost bomo v prispevku namerno preskočili). Druga nevarnost je internet z množico spletnih strani in storitev, kjer zlonamerni uporabniki prežijo na neizkušene in naivne otroke in jim poskušajo posredovati vsebinsko neprimerne informacije. A pojdimo po vrsti.

Zaščita računalnika pred otroci

Podatki, ki so shranjeni na trdem disku v računalniku, od sistemskih datotek do zasebnih podatkov, so za lastnika nedvomno dragoceni. Za nekatere bolj, za druge manj, nikomur pa verjetno ne bi bilo vseeno, če bi bili podatki uničeni. Zato jih moramo zaščititi pred uničenjem.

O osnovni zaščiti podatkov (namestitev kvalitetnega protivirusnega programa, požarnega zidu in protivohunskega programa ter redno posodabljanje sistema) smo v Vipu že pisali, če pa domači računalnik uporablja tudi otrok, je treba poskrbeti še za nekaj dodatnih ukrepov. Ti so nujni, pa čeprav od staršev zahtevajo nekoliko večjo angažiranost in poznavanje računalništva.  Preden otroku kupite računalnik oziroma mu dovolite samostojno uporabo, se z njim pogovorite o pravilni oziroma sprejemljivi uporabi. Predlagamo, da skupaj določite, za katere in kakšne računalniške igre bo lahko uporabljal računalnik na začetku in koliko časa (to je verjetno najtežji del), katere aplikacije bo lahko nameščal/brisal/uporabljal in kdaj. Skupaj določite mesto, kjer bodo shranjene njegove datoteke in dogovorite se, koliko prostora bo imel na voljo na trdem disku. Prav tako pa mu pojasnite, česa nikakor ne sme spreminjati in zakaj ne. Otroka pa morate seznaniti tudi, kakšna kazen ga bo doletela, če dogovora ne bi spoštoval.

Slika vir: Fujitsu - Siemens

Poskrbite za ustrezne nastavitve

Za začetek je treba za otroka ustvariti uporabniško ime z omejenimi pravicami. Že s tem, ko za otroka določimo, da ima do računalnika dostop kot t. i. omejeni uporabnik (angl. limited user), dosežemo, da ne bo mogel na računalnik nameščati oziroma odstranjevati programske opreme, da ne bo mogel spreminjati sistemskih nastavitev, brati zasebnih podatkov drugih uporabnikov, pa tudi ne ustvarjati, brisati in spreminjati uporabniških imen/profilov. Med pomembnejšimi nastavitvami lahko omejeni uporabnik privzeto spreminja samo svoje geslo. Starši imajo na domačem računalniku praviloma administratorske pravice, kar jim omogoča vpogled v vse otrokove podatke.

Opisali bomo postopek, kako ustvarimo dostop za omejenega uporabnika v trenutno najbolj priljubljenem operacijskem sistemu Microsoft Windows XP Professional.

Uporabniško ime naredimo tako, da s kliki izberemo Start => Nadzorna plošča => Uporabniški računi => Ustvarjanje novega računa (angl. Start => Control Panel => User Accounts => Create a new account). V tem koraku vpišete otrokovo uporabniško ime, kot vrsto računa pa izberete možnost "omejeni račun"; določiti morate tudi geslo za prijavo, saj bo tako računalnik varnejši.Tudi otrok se bo ob vsakokratnem vpisovanju gesla bolj zavedal pomembnosti varnostnih ukrepov, saj bo dobil občutek, da je del nečesa pomembnega. Uporaba gesla pa je koristna še v drugih primerih, saj lahko otroku z menjavo gesla kadar koli zelo enostavno onemogočite uporabo računalnika, če ne spoštuje dogovorov ali zaradi katerega koli drugega vzgojnega razloga. S tem, ko za otroka (poimenujmo ga Mitja) določimo uporabniško ime, se na trdem disku v razdelku (particiji) C: v imeniku "Documents and Settings" samodejno ustvari nov imenik, ki je poimenovan enako kot uporabniški račun ( "Mitja"), v njem pa imenik Moji dokumenti  (angl. My Documents); tja naj otrok zaradi varnosti praviloma ne shranjuje svojih dokumentov. Najbolje bo, če bomo na trdem disku naredili dodatni razdelek (particijo) npr. D:, kjer se bo na korenski ravni ustvaril imenik, ki ga poimenujemo po otroku ("Mitja"). V tega naj otrok shranjuje vse svoje dokumente; v dogovoru s starši in če je to potrebno, pa lahko otrok svoje dokumente shranjuje tudi drugje. Otroku lahko shranjevanje dokumentov olajšate tako, da se prijavite z otrokovim uporabniškim imenom in v Raziskovalcu (angl. Explorer) z desnim klikom na imenik Moji Dokumenti (angl. My Documents), ki je neposredno pod imenikom Namizje (angl. Desktop), spremenite pot do imenika z imenom vašega otroka (slika št. 1). S tem boste tudi preprečili, da bi otrok po nepotrebnemu pregledoval druge imenike na trdem disku.

Omenili smo že, da se moramo z otrokom dogovoriti, koliko prostora bo imel na voljo na trdem disku. Redki uporabniki vedo, da lahko v operacijskem sistemu Microsoft Windows XP Professional določimo kvote diskovnega prostora oziroma količino podatkov, ki jih ima lahko uporabnik shranjene na posameznem razdelku (particiji). To storite tako, da v Raziskovalcu odprete pogovorno okno za določanje kvot in sicer v naslednjih korakih: desni klik na ime pogona, npr. C:, nato  Lastnosti  => zavihek Količinska omejitev (angl. Properties => zavihek Quota). Potem potrdite ("odkljukate") prvi dve in zadnji dve možnosti, nato pa kliknete na gumb Vnosi količinskih omejitev (angl. Quota Entries). V prikazanem pogovornem oknu izberete Količinska omejitev => Nov vnos količinske omejitve (angl. Quota => New Quota), nato pa v novem prikazanem pogovornem oknu s pomočjo klika na gumb Dodatno => Najdi zdaj  (angl. Advanced… => Find now) poiščete otrokovo uporabniško ime. Vnos imena dvakrat zapored potrdite s klikom na gumb V redu (angl. OK), nato pa določite, koliko diskovnega prostora bo imel otrok na voljo in kdaj naj bo uporabnik prvič obveščen o porabi diskovnega prostora.

Tako smo na razdelku C: določili maksimalno količino prostora, ki ga lahko otrok uporabi. Postopek ponovite še za vse druge razdelke. S tem, ko ste določili maksimalni prostor (npr. 20 GB), ki ga lahko uporabi otrok,  ste preprečili, da bi prišlo do prezasedenosti trdega disku zaradi številnih glasbenih, video ali slikovnih datotek, ki bi jih otrok shranjeval. V operacijskem sistemu je možno za vsak imenik določiti tudi pravice posameznega uporabnika, kar pa zahteva veliko časa in tudi znanja, zato ne priporočamo (seveda če niste dobri poznavalci delovanja računalnika), da bi se lotili takih nastavitev.  Če z otrokom uporabljate isti računalnik, svetujemo še nekaj korakov. Ko ste uspešno ustvarili in nastavili uporabniško ime za otroka, predlagamo, da zamenjate geslo za svoje uporabniško ime, onemogočite morebitno skupno rabo (angl. share) imenikov in datotek in vklopite ohranjevalnik zaslona z aktiviranim geslom za izklop. Seveda ne smete pozabiti na občasno izdelovanje varnostnih kopij pomembnejših podatkov.

Zaščita otrok pred računalnikom

Kmalu po uveljavitvi osebnih računalnikov in interneta so se pojavili tudi uporabniki, ki so pričeli zlorabljati računalniško tehnologijo. Danes jih je vse več in tarča mnogih so prav otroci. In kaj grozi otrokom pri uporabi računalnika? Med glavne grožnje štejemo navezovanje stikov z neznanci prek različnih internetnih aplikacij oziroma kasnejše srečevanje na zmenkih, izmenjevanje zasebnih podatkov, fotografij in filmov, pretirana zasvojenost z računalniškimi igricami, predvsem s tistimi z nasilnimi vsebinami. Ne smemo pozabiti tudi na nekritično dojemanje informacij, ki jih lahko otroci dobijo na internetu, med katerimi so nekatere dostopne vse preveč javno in enostavno, še zlasti pa tiste, ki so za otroke vsebinsko povsem neprimerne. Zaščita otrok pred pastmi, ki jih ponuja računalnik, je zahtevna. Velika ovira so že otrokove naravne lastnosti: radovednost, nedolžnost, strah pred kaznijo in želja po samostojnosti. Drugo težavo predstavlja narava interneta, ki omogoča skrivanje dejanske identitete oziroma lažno predstavljanje.Oboje je nevarno že za odrasle, kaj šele za otroke.  Da bi bili otroci pri uporabi računalnika čim manj izpostavljeni nevarnostim, bi morali biti starši navzoči vsaj na začetku, ko se otrok privaja delu z računalnikom. Medtem ko otroku svetujemo in mu pomagamo pri učenju, ga lahko opazujemo in usmerjamo, kako naj pravilno uporablja računalnik. Tako mu odsvetujemo brezglavo klikanje po povezavah na neznana spletna mesta, sprotno shranjevanje dokumenta v pripravi … Zelo koristno je, da otroka poučimo, katera spletna mesta so zanj dovoljena in katera ne. Seveda mu moramo tudi pojasniti (seveda na način, ki je primeren njegovi starosti, zrelosti in znanju), zakaj nekatera niso primerna. Možnost, da bo otrok dogovor tudi spoštoval, bo tako gotovo večja. Dober način je, da si otrok dovoljene spletne naslove shrani med priljubljene, da ne bo nepotrebnega iskanja.

Včasih je nujen tudi nadzor

Četudi smo z otrokom dosegli dogovor, kako bo uporabljal računalnik, je včasih treba tudi nadzorovati, kako ga spoštuje (npr. obiskana spletna mesta, elektronsko pošto, programe za takojšnje sporočanje …). Če na podlagi otrokovega obnašanja, izjav, ali drugih znakov posumite, da otrok uporablja računalnik na neprimeren način, morate obvezno  nadzorovati njegovo uporabo. Res je to vdor v otrokovo zasebnost, vendar pa je v tem primeru cilj (to je "obvarovati otroka") vsekakor pomembnejši. Z nekaj računalniškega znanja lahko pregledujete, kaj je otrok počel na računalniku, za manj vešče pa obstajajo računalniške aplikacije, ki podrobno beležijo uporabo interneta; poiščete jih lahko s spletnimi iskalniki.

Seznanite otroka s pravili obnašanja

• nikomur brez dovoljenja staršev, razen če ga poznaš osebno, ne zaupaj svojih osebnih podatkov, naslova, telefonske številke ali fotografije; prav tako teh podatkov ne uporabljaj za uporabniška imena za prijavo pri uporabi različnih internetnih storitev;
• do drugih uporabnikov se je treba vesti prijazno in spoštljivo;
• nikoli ne komuniciraj z nekom, ki v tebi vzbuja občutek nelagodja; o tem pa povej staršem;
• ne zaupaj drugim otrokom uporabniških imen in gesel, ki jih uporabljaš za internetne storitve;
• brez dovoljenja in navzočnosti staršev se ne srečuj z osebami, ki jih spoznaš prek interneta, saj morda niso to, za kar se izdajajo;
• ne verjemi osebnim podatkom in lastnostim, ki ti jih posreduje neznanec; preveri pa tudi resničnost drugih podatkov.

Omejevanje ogleda neprimernih vsebin

Starši ne moremo biti vedno ob otroku, ko uporablja računalnik, čeprav vsaj za mlajše priporočamo, da ga ne uporabljajo brez nadzora odraslih. Preprost ukrep je že ta, da postavimo računalnik v prostor, kjer se največkrat zadržujemo. Dobrodošla je tudi pomoč za omejevanje ogleda neprimernih spletnih mest, ki je vgrajena v spletni brskalnik Internet Explorer.

Prikličete jo s klikom na Orodja => Internetne možnosti… (angl. Tools => Internet options…), kjer izberete zavihek Vsebina (angl. Content). V zgornjem delu zavihka je Svetovalec o vsebini (angl. Content Advisor), ki ga omogočimo in nastavimo s klikom na  gumb Omogoči… (angl. Enable), kot prikazuje slika št. 5  Slika št. 5: Vklop nadzora nad prikazano vsebino v Internet Explorerju Starši si poleg opisanega lahko pomagajo še z namestitvijo različnih filtrov (tak je npr. slovenski "družinski filter"), ki preprečujejo prikaz vsebinsko neprimernih strani. Obstajajo tudi programski paketi za omejevanje uporabe različnih internetnih storitev, za časovno omejevanje uporabe računalnika in nadzorovanje njegove uporabe. Med najbolj priznanimi so NetNanny ( http://www.netnanny.com ), CYBERsitter ( http://www.solidoak.com ) in CyberPatrol ( http://www.cyberpatrol.com ).   Naj na koncu poudarimo, da še tako dobre tehnične rešitve ne morejo nadomestiti vloge staršev. Če otroku na primeren način postavimo meje, ga poučimo o odgovornosti, ki jo je prevzel, ko je začel uporabljati računalnik, mu predstavimo nevarnosti in imamo vedno na široko odprte oči, kaj počne naš otrok z računalnikom, smo za varnost storili največ.

Slovenska projekta SAFE-SI in Spletno oko

Veliko nasvetov za varno uporabo računalnika za starše in tudi za otroke je mogoče najti na spletnem mestu slovenskega projekta SAFE-SI ( http://www.safe.si ). Če opazite morebitna sporna spletna mesta z domnevno otroško pornografijo, lahko o tem anonimno obvestite sodelavce slovenskega projekta Spletno oko ( http://www.spletno-oko.si ).