Že danes potrošniki vemo, da informacije o obrestnih merah za kredite, ki jih preberemo na bančnih cenikih, niso dokončna ponudba banke. Šele na pogajanjih z banko bomo prišli do prave cene kredita, ki jo bomo plačali. Slovenske banke bodo lahko s pomočjo kreditnega biroja SISBON, ki ga pravkar vzpostavljajo, razvijale nove razsežnosti pri individualni obravnavi komitentov, katere osnovni namen je povečanje dobička.

Na podlagi podatkov, ki smo jih dobili od naših partnerjev iz drugih držav EU, bomo predstavili, katere so najpomembnejše možne negativne posledice za potrošnike.

SISBON je informacijski sistem, ki so ga banke in hranilnice vzpostavile 1. 1. 2008 tako, da so omogočile medsebojno izmenjavo in obdelavo osebnih podatkov o komitentih, ki so povezani z njihovo kreditno sposobnostjo. Dostop do teh podatkov, ki zajemajo celotno finančno poslovanje potrošnika, omogoča bankam lažje odločanje o tem, ali bodo kredit odobrile in pod katerimi pogoji.

Do zdaj je imela banka relativno omejen dostop do podatkov o finančnem stanju potrošnika, ki je zaprosil za kredit, pa ni bil njen komitent: zahtevala je lahko le bančne izpiske o poslovanju v preteklih mesecih. SISBON pa omogoča banki, da na podlagi potrošnikove prošnje za kredit dobi vpogled v njegovo celotno finančno poslovanje, od transakcijskih računov, limitov in kartic do poroštev in njegove plačilne discipline v zadnjih šestih letih. Na podlagi teh podatkov bo banka presodila, kolikšno posojilo mu še lahko odobri in pod katerimi pogoji.

Tveganja za potrošnike

Da bi povečale učinkovitost internih sistemov za presojo bonitete, nameravajo banke razviti tako imenovani »credit scoring« (kreditno točkovanje). Na podlagi podatkov iz SISBON-a bodo pripravile kriterije, po katerih bodo potrošniki uvrščeni v različne bonitetne razrede. Bonitetni razred odraža, kako veliko je tveganje, da bi potrošnik bankrotiral, obenem pa tudi opredeljuje vrednost poslov, ki jih lahko banka sklene z njim s še sprejemljivim tveganjem. Banka bo torej potrošniku v visokem bonitetnem razredu ponudila posojilo pod ugodnimi pogoji, saj si obeta, da bo dolgoročno sodelovanje z njim dobičkonosno. Potrošniku, ki bo uvrščen v nižji bonitetni razred, pa bo banka posojilo bodisi zavrnila bodisi odobrila pod občutno slabšimi pogoji.

Težava pri uvrščanju potrošnikov v bonitetne razrede je napačna predpostavka, da je možno na podlagi podatkov o finančnem poslovanju zares določiti tveganje, da bo posameznik bankrotiral. Nemogoče je namreč napovedati, ali bo posameznik odplačal kredit v skladu s pogodbo ali ne. Ravnanje banke je nepravično, če vam ponudi dražji kredit na podlagi dejstva, da vas je uvrstila v nižji bonitetni razred. Poleg tega pa banka s tem, da potrošniku zaradi slabše bonitete ponudi dražji kredit, dejansko poveča možnost, da obveznosti ne bo mogel odplačati. Na ta način začne navidezno objektivna metoda potrjevati samo sebe.

Katere so še druge morebitne posledice kreditnega točkovanja:

- Dražje storitve za finančno šibkejše ("The poor pay more") bodo pospešile socialno razslojevanje v Sloveniji.

- Če bo banka ocenila, da s potrošnikom ni dobičkonosno poslovati, mu bo lahko zavrnila tudi prošnjo za odprtje transakcijskega računa. Takšno finančno izključevanje bo nekaterim potrošnikom onemogočilo vsakršno sprejemljivo ekonomsko in socialno eksistenco.

- Banke imajo najraje potrošnike, ki jim lahko prodajo čim več storitev, takšne komitente pa si želijo "obdržati" za vse življenje. S podatki iz SISBON-a bo banka lahko natančneje ocenila, koliko finančnega bremena še lahko prenese potrošnik in ga bo lahko tako z manjšim tveganjem "servisirala" do roba. V odnosu med banko in potrošnikom ne gre več za to, kolikšen kredit potrebuje, temveč kolikšnega lahko prenese, da bo banka lahko čimbolj povečala svoj dobiček pri vsakem komitentu.

- Če se bo uporaba podatkov iz SISBON-a razširila tudi na druge ponudnike, se lahko izključevanje razširi tudi na področje telekomunikacij in energetike. Ponudnik mobilne telefonije bo lahko na primer zavrnil potrošnikovo prošnjo za sklenitev pogodbe, zato bo ta prisiljen uporabljati predplačniško storitev, ki je dražja.

- Svoboda bank pri določanju internih kriterijev za presojo bonitete lahko povzroči tudi diskriminacijo na podlagi nacionalne pripadnosti, zaposlitve in naslova prebivališča (socialno šibkejše soseske in mesta).

- Ko bo banka zavrnila prošnjo za kredit, bo mogoče potrošnik prisiljen poiskati možnosti za posojilo pri drugih, nebančnih kreditodajalcih, ki denar praviloma posojajo po še višjih obrestnih merah. Ta podjetja se refinancirajo predvsem pri bankah, ki se s tem znebijo tveganja, dobičke pa ohranijo.

- Okvirna primerjava ponudbe na podlagi EOM, ki jo v svojih cenikih objavljajo banke, bo zelo otežena. Banke bodo namreč začele objavljati intervale EOM (npr. od 6 % do 10 %), iz katerih potrošnik ne bo mogel presoditi, s kakšno ponudbo lahko vsaj okvirno računa. Zaradi tega se bo zmanjšala preglednost trga in seveda tudi konkurenca med ponudniki.

- Spori med potrošnikom in ponudnikom, ki še niso razrešeni, so v bazi podatkov že dokumentirani kot neizpolnjevanje pogodb. Nerešen spor o upravičenosti računa za elektriko lahko na primer povzroči, da bo banka zavrnila prošnjo za kredit.