Za mnoge je sladoled ena najbolj priljubljenih sladic, in to ne le v poletnem času. Za nakup sladoleda se po navadi odločimo, ker nam je všeč njegov okus, k nakupu mnoge privabi tudi ugodna cena. Za tiste, ki vas poleg omenjenega zanima tudi, kaj se "skriva" za domišljijskimi imeni sladoledov, smo pripravili nekaj osnovnih dejstev o sladoledih in razlikah med njimi.
Nacionalni pravilnik, ki je določal kakovost in poimenovanje sladoledov, danes ne velja več. Zanimivo je, da podoben pravilnik ne obstaja niti na ravni EU. Tako je navedba vrste sladoleda na izdelku postala stvar proizvajalčeve dobre volje. Nekateri na izdelku v dobro potrošnikov še vedno zapišejo tudi informacijo "po starem", torej katere vrste sladoled se skriva za njegovim domišljijskim imenom, drugi žal ne. Žal zato, ker so med posameznimi vrstami sladoledi kar precejšnje razlike, zato je za potrošnika informacija o vrsti sladoleda prav gotovo pomembna, saj izraža tudi njegovo hranilno in energijsko vrednost.
 Članek objavljamo v junijski številki (6/2012) revije za potrošnike VIP. |
Po novem lahko sladolede primerjamo med seboj predvsem na podlagi seznama sestavin in hranilne tabele (trenutno njen zapis na izdelku še ni obvezen). Obiskali smo nekaj trgovin in ugotovili, da zapis osnovne hranilne tabele, še posebej pa razširjene hranilne tabele, torej tiste, v kateri lahko preberemo tudi količino sladkorja, bolj pogosto najdemo na izdelkih tujih kot domačih proizvajalcev.
Čeprav proizvajalcem ni več treba navajati vrste sladoleda, pa naj spomnimo, da mlečni sladoled izdelujejo iz različnih vrst mleka oziroma iz njegovih sestavin, iz rastlinske maščobe, več vrst sladkorja, različnih dodatkov (sadje, čokolada,…) in različnih aditivov. Mlečni sladoled vsebuje najmanj 2,5 % mlečne maščobe in najmanj 14 % sladkorja.
Kremni sladoled je v bistvu mlečni sladoled, ki je po stari zakonodaji vseboval več kot 8 % mlečne maščobe. Mlečni deserti za razliko od mlečnih sladoledov vsebujejo najmanj 2,5 % rastlinske maščobe. Sadni desert ne vsebuje mleka, ampak je izdelan iz različnih vrst sadja, ali pa je narejen iz sadnega pripravka. Ti sladoledi vsebujejo več sladkorja (najmanj 20 %). Vodni desert pa je izdelan iz aromatizirane in obarvane vodne raztopine sladkorja, ki ji dodajo vezivna sredstva in sredstva za zgoščevanje (npr. želatino, pektin, rumenjak, sirotkine ali sojine beljakovine) ter druge aditive.
Hranilna vrednost sladoleda
Energijska vrednost sladoleda je odvisna predvsem od proizvodne recepture. V njej je tudi skrit razlog, zakaj vsi čokoladni sladoledi nimajo enake energijske vrednosti.
Na splošno velja, da imajo sladoledi, narejeni na mlečni osnovi, večjo energijsko vrednost, saj vsebujejo več mlečne maščobe kot tisti, ki so narejeni na osnovi vode (zamrznjeni deserti) in vsebujejo malo rastlinske maščobe ali pa sploh nič. Vsebnost maščobe in mlečnih beljakovin pa daje mlečnemu sladoledu bolj »mehak in topel« okus ter posebno aromo in gladko strukturo. Struktura zamrznjenih desertov je bolj groba, občutek pri njihovem uživanju je hladnejši, zato delujejo bolj osvežujoče. Zgolj z energijskega stališča bi torej dali prednost zamrznjenim desertom. Žal pa bolj "vodeni" sladoledi pogosteje vsebujejo tudi več aditivov, v njih pa je manj kalcija, beljakovin in vitamina D.
Mlečni desert z dodatkom sadja je nekakšen kompromis med čim manjšo energijsko in čim večjo hranilno vrednostjo. Ima manjšo energijsko vrednost kot mlečni in kremni sladoled, saj vsebuje manj maščobe, ima pa več koristnih snovi, kot jih imajo sadni, aromatizirani in vodni zamrznjeni deserti. Na splošno pa velja, tako kot za druga živila, da zmerno uživanje sladoleda ni problematično, le pretiravati ne smemo.
|
|
Aditivi v sladoledu
Potrošniki v zadnjih letih vedno več pozornosti namenjajo sestavinam živil, med katere sodijo tudi aditivi. Če živila vsebujejo aditive (preveč), jih vedno več kupcev raje ne kupi. Običajno velja, da sladoledi, narejeni na osnovi mleka, vsebujejo manj aditivov kot zamrznjeni deserti. Glede na to, da si vse več potrošnikov želi »zdrave in naravne« izdelke, tudi proizvajalci omejujejo uporabo aditivov. Žal pa so za potrošnike sladoledi, ki vsebujejo pretežno "naravne" sestavine, cenovno manj ugodni. Pravi sadni in drugi pripravki (npr. čokolada, lešniki, arašidi, med), naravna barvila in naravne arome seveda stanejo več kot "sintetični pripravki".
Veliko zraka
Pri proizvodnji vseh vrst sladoleda v sladoledno zmes med ohlajanjem vpihujejo zrak, kar poveča prostornino izdelka. Pri sladoledu v "banjici" je lahko takšno povečanje največ do 120 %, pri kornetih in paličicah pa največ do 30 %, saj morajo ti izdelki dalj časa ohraniti kompaktnost. Zaradi dodanega zraka je tekstura sladoleda lahkotnejša in mehkejša. To je tudi razlog, zakaj so domači sladoledi kompaktnejši in potrebujemo za njihovo "omehčanje" dalj časa. Danes imamo na trgu tudi aparate za pripravo sladoleda, s katerimi lahko naredimo "mehkejši" sladoled, vendar pa ta še vseeno ne bo tako mehak kot tisti, ki je pripravljen industrijsko. Po naših informacijah cena aparata za pripravo sladoleda dokaj dobro odraža tudi njegovo kakovost.
Nekaj primerov
V nadaljevanju predstavljamo nekaj sladoledov, na katerih je bila izpisana razširjena hranilna tabela. V tabeli so razvrščeni od energijsko manj do energijsko bolj bogatih. Opazili boste, da energijsko "revnejši" sladoledi vsebujejo manj maščobe in beljakovin.
Informacija, ki nam lahko koristi pri "določanju" količine sladkorja pri tistih vrstah, pri katerih je izpisana le osnovna tabela, je, da je količina sladkorja v sladoledu običajno za kakšen gram manjša kot količina ogljikovih hidratov.
| Ime izdelka | Energijska vrednost (kJ/kcal) | Beljakovine (g/100g) | Ogljikovi hidrati (g/100g) | Sladkor (g/100g) | Maščoba (g/100g) | Cena (eur/l) |
| Mercator, ananas-mango; sladoled z ananasom (vsebuje 5% ananasovega soka iz zgoščenega soka) in zamrznjeni sadni desert z mangom (vsebuje 20% mangove kaše). | 611/145 | 1,3 | 27 | 24 | 3,3 | 1,99 |
| Algida, Big Milk Fruit, sladoled z okusom smetane in sladoled z okusom jagode. |
660/160 | 2,5 | 24 | 21 | 5 | 3,99 |
| Mövenpick, creme mango joghurt, sladoled z okusom jogurta in sorbetom manga s koščki.* | 672/159 | 2 | 27,9 | 24,8 | 4,1 | 7,41 |
| Spar, vanilja jagoda; sladoled z okusom vanilje in jagodni sladoled. |
833/199 | 1,6 | 26 | 23,9 | 9,7 | 1,98 |
| Carte d'or, Greek Yoghurt & Honey, sladoled z grškim jogurtom in prelivom iz medu (12,5 %). | 850/200 | 3 | 27 | 24 | 9 | 6,54 |
| Viennetta vanilja, vaniljev sladoled med hrustljavimi plastmi z okusom čokolade (13 %). | 1.100/250 | 3 | 25 | 21 | 16 | 4,6 |
| Magnum mini, almond, vaniljev sladoled z mlečno čokolado (30 %) in mandlji (3,5 %). | 1.500/350 | 5 | 32 | 30 | 23 | 13,86 |
| *Hranilna tabela je izpisana v tujem jeziku. | ||||||
Koliko sladoleda "poližemo" Slovenci in katere okuse imamo radi?
Raziskava Inštituta za varovanje zdravja (2009) o prehrambnih navadah odraslih prebivalcev Slovenije je pokazala, da največ Slovencev (dobrih 30 %) uživa sladoled 
enkrat do 3-krat na mesec, nekaj manj kot 15 % pa enkrat na teden. Slaba polovica starejših prebivalcev (46 do 65 let) pa sladoleda nikoli ne uživa. Eden od slovenskih proizvajalcev sladoleda pa nam je povedal, da povprečen Slovenec poje 4 do 5 litrov sladoleda letno, pri čemer je opazno, da se poraba nekoliko zmanjšuje. Slovenci pojemo precej manj sladoleda v primerjavi z drugimi narodi. Italijani ga na primer zaužijejo 12 litrov na prebivalca letno, Skandinavci pa kar 18 litrov.
Podobno kot po svetu so tudi pri nas po priljubljenosti na prvih treh mestih okusi vanilje, jagode in čokolade, pri čemer je vrstni red odvisen od države do države, nam je povedal slovenski proizvajalec sladoleda. Trenutno pa so v Evropi najpopularnejši sladoledi z okusom limone in kave. Še ne dolgo tega sta bila "eksotična" sladoledna okusa "stracciatella" in "gozdni sadeži", danes pa sodita že med "klasične", a še vedno zelo priljubljene okuse. Slovenci imamo radi tudi sladoled z okusom "lešnika".
